Trst Bogomile Kravos
Čeprav ima naša narodna skupnost na zahodnem robu slovenskega naselitvenega prostora edinstveno zgodovino – dejansko ne mine dan, da bi tako ali drugače ne gojili spomina nanjo – občečloveški arhetipi veljajo povsod, torej tudi pri nas. Pred dobrima dvema desetletjema je tržaški pisatelj Dušan Jelinčič pod naslovom Martin Čemur izdal romansirano biografijo svojega očeta, tigrovca Zorka Jelinčiča, nekakšno reprizo Cankarjevega Življenjepisa idealista iz leta 1906, sicer postavljeno v drugo polovico 20. stoletja. Osnovno vodilo njegove pripovedi je, da oportunisti dobro živijo, medtem ko idealiste vežejo načela, katerim se ne morejo, predvsem pa nočejo odpovedati.
Podobno je uglašena tudi avtobiografija Bogomile Kravos z naslovom Moj Trst, ki je konec lanskega leta izšla pri Slovenski matici v Ljubljani. Avtorica je sicer v širši javnosti znana kot odlična poznavalka slovenskega gledališkega izročila in njegove preteklosti v mestu v zalivu. Delo Moj Trst, ki ga tokrat predstavljamo bralcem, je izšlo kot trinajsti zvezek v zbirki Spomini in srečanja SM.
Življenjska zgodba Bogomile Kravos je tesno povezana ne samo s Svetim Ivanom, njegovo Ulico Brandesia, ampak tudi z njenim očetom Josipom (za prijatelje Jožefom) Kravosom. Zanimivost avtoričinega pisanja je prav v tem, da v poglavjih s svojo osebno zgodbo sama ne sili v ospredje, ampak jo pripoveduje v povezavi s časi in ljudmi, ki so jo oblikovali. Javnosti bolj znano je poglavje o Slovenskem amaterskem gledališču SAG, ki ga je v svojem dokumentarnem filmu Pappenstory pred sedmimi leti ovekovečil režiser Martin Turk.
Verjetno si današnji mladi v času individualizma, družbenih omrežij in pametnih telefonov (Zygmunt Bauman bi rekel tekoče družbe) težko predstavljajo, kaj je nekoč pomenilo roditi se in zrasti v okolju ali družini, ki sta te zaznamovala in na podlagi katere so te drugi etiketirali. Ker se je Bogomilin oče v letu njenega rojstva postavil na stran Josipa Broza Tita in Jugoslavije, je njena družina dolgo nosila oznako, da je titovska, čeprav so redno obiskovali svete maše v domači cerkvi. Res je, nekatere stvari se lahko dogajajo le na Primorskem oz. v zamejstvu, v središču matične domovine bi bilo kaj takega nemogoče.
Mimo političnih delitev, ki so zaznamovale narodno skupnost v težkih povojnih časih, bomo v delu Bogomile Kravos izvedeli marsikaj o Svetem Ivanu. Ta četrt je danes del mesta, njeni starejši prebivalci pa so še poznali ledinska poimenovanja, ki jih ponekod na Krasu in v Bregu lepo vrednotijo z namenskimi tablami, v mestu pa je spričo priseljevanja spomin nanje že zdavnaj splahnel.
Za Svetoivančane je še danes pomembno društvo, ki nosi ime po Slavku Škamperletu, svoje prostore pa ima na Stadionu 1. maja, kjer so se v prvih povojnih letih odvijale mogočne telovadne, narodne in politične prireditve. Tudi v tem kontekstu seveda ni šlo brez špekulacij, podobno kot pri krahu Tržaške kreditne banke konec devetdesetih let preteklega stoletja. Redki so se pri tem okoristili, mnogi pa nastradali.
Če povzamemo, lahko torej zapišemo, da Moj Trst Bogomile Kravos pripoveduje o mestu in mestnem predelu, ki sicer še obstajata in živita, že zdavnaj pa je nehalo utripati srce tiste družbe, v kateri so ljudje še nenapovedano prihajali na obisk in tako pestrili z marsikaterega vidika zahteven vsakdan.
