Aktualno

Trpljenje Boga kot odgovor na človeško hudobijo

Trpljenje Boga kot odgovor na človeško hudobijo

Piše Primož Krečič / Ali ima trpljenje smisel?

Eno osnovnih vprašanj, ki tarejo skoraj vsakega človeka, se nanaša na trpljenje in hudobijo, zakaj je treba trpeti in zakaj so ljudje hudobni. O tem govorijo različni misleci in zlasti religije, za nekatere pa je to zgolj napaka ali predsodek v človeški pameti. Vsekakor trpljenje obstaja in hudobija prav tako. Svetopisemska Knjiga modrosti pravi, da Bog ni naredil smrti in je ta prišla na svet v tako kruti obliki zaradi greha in hudobije, ki je zavladala med ljudmi. V sveti knjigi je pogosto naglašeno, da je zlo zavrnitev Božje ljubezni, najprej pri angelih in nato pri ljudeh.
S stvarjenjem svobodnih oseb je Bog tvegal tudi zavrnitev in upor. Zlo obstaja, ker je ljubezen in za življenjsko poslanstvo se je treba svobodno odločiti. Človeštvo je ob podpihovanju hudobnega duha izbralo pot upora ter samozadostnosti. Toda ob vrhuncu tega veličastnega podviga je odkrilo svojo krhkost, nagoto in greh. Tudi svet, ki je dober v svojem stvarjenjskem jedru, so začeli doživljati kot grob in nasproten, morali so se zelo truditi, da so se preživljali. Toda Bog je že ob izgonu iz raja napovedal prihod žene, ki bo pripravila pot novemu zarodu in odrešeniku. (1 Mz 3) Rana, ki jo je povzročil greh, vseeno ni bila tako huda, da ne bi mogla delovati milost in se ne bi ljudje odločali za dobro. Pred ogledalom zgodovine sta tako tekla dva tokova, eden na javni pozornici, krut, nasilen, v rokah močnih in napuhnjenih ljudi, drugi pa bolj skrit v preprostih dušah, ki so se odzivale na Božjo milost in včasih tudi preroško spregovorile. Posebno pot je tu opravilo Izraelsko ljudstvo, ki ga je Bog vzgajal, da pripravi pot Odrešeniku. Tudi v tem ljudstvu so celi rodovi padli v kremplje greha in njegovega strupa, zato se jim je vse porušilo in so morali v ujetništvo. Toda preroki so jih spodbujali k veri in zaupanju. Po prečiščenju v tujini so se vrnili in obnovili življenje. Zlo je nerazumevanje drugih, nepripravljenost na dialog in darovanje, zlo je nasilje in posmeh drugim, lenoba in razpuščenost. Ljudje pristanejo na krajšnice in njihovo slast, da se jim ni treba boriti, sprejeti odpovedi. Izberejo prekoračitev, povozijo drugega in njegovo svobodo. Toda kljub čarobnosti zla in njegovi navidezni moči, pride razjasnitev in človek se znajde sam, opeharjen, nag in se gre skrit, kot pravi Sveto pismo.
V Stari zavezi so se proti zlu in hudobiji borili zlasti s postavo in prizadevanjem za moralno življenje. Krščanstvo je stopilo tudi po tej poti, vendar je pokazalo temeljno gotovost, da je učlovečeni Božji Sin s svojim učlovečenjem, življenjem ter smrtjo in trpljenjem sam stopil v to hudobijo in jo pretrpel do kraja. Tako je presekal njen strup in namesto hudobije pripravil dar rešitve za človeštvo. Res so v nekaterih obdobjih prikazovali Boga kot krutega sodnika in tistega, ki pripravlja kazni za ljudi, da bi se očistili in se rešili. Najdejo se tudi taki, ki pravijo, da Bog pošilja človeku trpljenje, da bi ga preizkusil in ga odprl za milosti. Vendar je tako razmišljanje daleč od izkušnje usmiljenega Boga, ki se je razodel v Jezusu Kristusu in njegovem velikonočnem dogodku. Iz tega izhaja, da je v svetu temeljna ljubezen, greh in zlo sta drugotna.
Drevo v vrtu je simbol te meje. Če želimo imeti odnos z drugimi, je potrebna ta meja in jo moramo upoštevati. Ljudje, ki izberejo prekoračitev, se odločijo za zlo in povozijo druge, njihovo ljubezen in svobodo. Tako smo skušani od kače, ki nas želi peljati čez to mejo in krasti našo svobodo. Janez Damaščan pravi, da, če bi se Bog odpovedal stvarjenju človeka, potem ko so se uprli angeli, bi s tem priznal, da je zlo močnejše od njega. Ustvaril je človeka in mu povedal, da bosta skupaj premagala zlo. Zato se zmaga nad zlom odvija v sodelovanju z Bogom, da ga prosimo za podporo v boju s hudim, zlasti pa za vztrajnost, da ne bi v krizi segli po sredstvih zla in se mu predali. Še posebno v molitvi moremo klicati Boga, da bi nam stal ob strani, ko bo zlo pritiskalo s svojo skušnjavo. Prav tako nam bo dal moč in razsvetljenje, da se ne bomo spraševali, zakaj, zakaj je hudo doletelo prav nas in zakaj morajo trpeti nedolžni. Ob tem se rojeva drža upora do Boga. Vendar je to vseeno boljše od ravnodušnosti, ki se razpreda v zelo velikem obsegu v današnji civilizaciji. Tudi Jezus je kričal na križu in se ni slepo podvrgel zlu, bolečini in smrti. To je sprejel pri učlovečenju in se v življenju neprestano soočal s težavo minljivosti, bolezni in hudobije. V Getsemanskem vrtu je občutil, kako se je vsa hudobija sveta spravila nad njega, kričal je k Očetu, naj mu odvzame breme, potem pa se je izročil v njegove roke. Tudi na križu, ko je kričal, zakaj ga je Bog zapustil, se je na koncu predal v Očetovo voljo. Ni zbežal in preklinjal, nase je vzel hudobijo sveta in jo strpel do konca. Tako jo je spremenil po svoji zvestobi, da se je kljub svoji krutosti spremenila v seme novega daru in življenja. Zato je novo drevo križa postalo izhod iz hudobije in bolečine, s tem da Bog na njem z največjim sočutjem trpi našo hudobijo in bolečino. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

(Iz priloge Bodi človek! 13.4.2017)

18.04.2017

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!