Trpka brezizhodnost potisnjenih na rob družbe

Prav nič dobrega se nam ne obeta v tem komaj začetem novem letu, saj se prihodnost kaže v vsej mračnosti in tesnobnosti, vsaj za tiste, ki jih je ta razčlovečena, brezvestna družba, zazrta le v materialnost na račun izkoriščanja najšibkejših, utesnila med svoje objestne, grabežljive kremplje. To je mrka podoba sedanjosti, kot nam jo kruto prikazujeta enodejanki Dvorišče (Il cortile) in Koli (Pali) italijanskega igralca, dramatika, režiserja in scenarista, rojenega v Messini l. 1964, Spira Scimoneja. Deli je Slovensko stalno gledališče uvrstilo v repertoar letošnje sezone in Diana Koloini, do nedavnega umetniška vodja našega gledališča, je režijo teh dveh enodejank zaupala Marku Sosiču, ki se je s tem avtorjem že pobliže seznanil, saj je v ljubljanski Drami zrežiral njegovo delo Kuverta (La busta iz l. 2006). V kot vselej imenitnem prevodu Srečka Fišerja, ki ohranja moč izvirnika, sta tako enodejanki doživeli slovensko praizvedbo v SSG, ki si prizadeva biti most med dvema tu sobivajočima kulturama. Premiera je bila v mali dvorani Kulturnega doma v Trstu v četrtek, 9. januarja 2014. Scimone, ki je svoja prva dramska dela ustvaril v mesinskem narečju, je Dvorišče in Kole napisal l. 2003 oz. 2009; za obe je prejel nagrado Ubu za novo italijansko besedilo, in sicer l. 2004 in l. 2009. Scimonejeva dela so prevedena v razne evropske jezike; v prestižnem francoskem teatru Comedie Francaise so l. 2007 na oder postavili njegovo Praznovanje (La festa). Tudi sam je z gledališko skupino Scimone Sframeli, ki jo je ustanovil z igralcem Francescom Sframelijem, obredel italijanske odre, pa tudi druge po Evropi, Kanadi in Argentini. Zgledujoč se po velikih mojstrih 20. stoletja, med drugim po “kralju“ absurda Samuelu Beckettu, opirajoč se na groteskno tragične absurdne odtenke in subtilno ironijo ter metafore, slika naš propadajoči svet, v katerem ni opaziti svetlih rež rešitve. Vsepovsod so le “ponižani in razžaljeni”, ljudje na obrobju, ki jim je bilo odvzeto vse, od dela do dostojanstva, saj še njihovo ime ni več pomembno: so tako rekoč brez njega. Počutijo se kot črvi, ki plazijo po umazanih tleh in samo čakajo, kdaj bo kdo dokončno “zmečkal” njihovo glavo. So nemočne žrtve v rokah vladajočih, ki mislijo le na svojo korist, prepuščeni so kruti usodi v tem surovem, brezčutnem svetu. Tako je vzdušje, ki veje iz teh dveh Scimonejevih enodejank. V prvi na tesnem dvorišču, ki seveda ni radosten kraj otroških iger ali prijeten kotiček za kramljanje med sosedi, ampak smrdeče smetišče, životarijo trije protagonisti; eden izmed njih (zdi se malce duševno zaostal) cele dneve ždi na umazanem avtomobilskem sedežu in na bolni nogi mu meso razžira požrešna miš, ki ga redno obiskuje za to gnusno požrtijo. Drugi ob svojem edinem bogastvu, črni vreči za smeti, v kateri nosi plesniv kruh in povaljano odejo, skuša na vsak način ohranjati dostojanstvo, tretji pa je še bolj na dnu kot onadva: je namreč brez vsega, pogoltna družba mu je odžrla prav vse. V Kolih pa scensko podobo, ki jo je v obeh uprizoritvah zelo povedno prikazal scenograf Peter Furlan in z njo ustvaril ozračje, ki preveva tekst, označujejo trije koli. Nanje se zatečejo protagonisti, da bi se izvili iz gnoja, ki je pod njimi, in si skušali ustvariti iluzijo, da je tam spodaj morje, po katerem plujejo ladje. A to sliko jim je težko priklicati v misli, saj niti, ko se ozirajo v nebo in prosijo “očeta”, naj jim pomaga, ne najdejo utehe in ostajajo sami s svojimi težavami in stiskami. Čeprav je delo Koli malce svetlejše od Dvorišča, nam ne nakazuje bog ve kako odrešujočega izhoda. Marko Sosič, ki se je kot režiser po daljši odsotnosti vrnil v tržaško gledališče, je že večkrat izkazal svoje zanimanje za take teme, kot jih obravnavata Scimonejevi enodejanki, kot režijski vodja, pa tudi s pisateljskim peresom v rokah. Tudi ta posebno trpka Scimonejeva poetika mu je očitna draga, saj jo je v režijskem konceptu in izvedbi “otipljivo” in s pronicljivim občutjem izrazil tako subtilno, da se vsebina res grenko zareže v gledalca, ki postane nema, nemočna priča odrskega dogajanja in lahko le sočustvuje s protagonisti (poredko mu morda ustnice preblisne nasmeh zaradi posebno posrečenih z ironijo prepredenih replik). Svojevrstne dramske like so res prevzeto in s poglobljeno zavzetostjo in občutljivostjo poosebili Primož Forte (Peppe v Dvorišču in Črni v Kolih), ki smo ga prvič tako posrečeno in vživeto videli v takih zahtevnih vlogah, Vladimir Jurc (Tano v Dvorišču in Ožgana v Kolih), ki se je ponovno izkazal v vsej svoji igralski moči, katera se odraža v prefinjeni karakterizaciji, pa tudi v vseh najmanjših mimičnih potezah obraza (čudovito je to izrabil v ženskem liku Ožgana), premišljenih kretnjah in gibih ter seveda v polnosti izrečenih besed, Romeo Grebenšek (Eden v Dvorišču in Brezroki v Kolih), ki je kot Eden prodorno orisal vso nemoč in ničevost človeka ob izgubi vsega, in Luka Cimprič kot Drugi v Kolih (ta se muči, da bi zaigral na trobento in končno “prikazal” smešnico o kuri, ki znese jajce), ki je sicer že nekajkrat dokazal, kako se krasno preobraža v take “drugačne” protagoniste, ki nosijo v sebi klice gledališča absurda. Dramskim likom je “veristično” kostumsko podobo dognano dal Igor Pahor, lektorsko delo je opravil Jože Faganel, luči je oblikoval Peter Korošic, Mauro Cheber pa je kot mentor uvedel igralca Cimpriča v igranje trobente. S celotnima odrskima prikazoma se enkratno ujema glasba avtorja Stefana Schiraldija, spogledujoča se med drugim z “mediteranskim” melosom, na katero so gledalci na premieri spontano ubrali skandirano ploskanje ob koncu predstave in se iz male dvorane odpravili z grenkimi občutki in tesnobo v srcu, ob zavesti, da je resnica še bridkejša od odrske fikcije.
Kljub vsemu temu pa si gotovo vsak želi vsaj malo svetlobe v temačnem vsakdanu!
Iva Koršič

SSG / Premiera: Dvorišče, Koli

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme