Trnovski gozd nudi zavetje pred vročino
Vročina proti koncu avgusta res ni več tako peklenska, kot je bila v najtoplejših dneh poletja, a še vedno je pasje vroče in marsikdo bi prisegel, da brez klima naprave doma in v službi ne bi preživel. Zaradi podnebnih sprememb, ki so več kot očitne, se je tudi morje že tako segrelo, da komaj še nudi osvežitev. Še dobro, da imamo v bližini Sočo, ki še vedno teče ledeno mrzla.
Naravno ohladitev v tem obdobju ponuja tudi Trnovski gozd, zato skoraj povsod ob cesti od Trnovega proti Lokvam, kjer je kakšen prostorček za parkiranje, počiva avtomobil ali nekaj njih. Večinoma imajo italijanske registracije, saj so Italijani avgusta že po tradiciji prevladujoči gostje na planoti. Na ležalnikih in pod senčniki na Lokvah, Mali Lazni in še kje ustvarjajo vzdušje, ki je še najbolj podobno tistemu na kakšni plaži. Manjka res samo morje. Zelo dobro so te dni zapolnjeni tudi kotički ob številnih gozdnih cestah, pod krošnjami mogočnih dreves, ki nudijo zavetje pred že nekoliko nadležnimi sončnimi žarki in pripeko.
A nekaterim je tudi na Lokvah in v okolici, pa čeprav že tisoč metrov nad morjem, še vedno prevroče. Prav takim je namenjen današnji namig za izlet. Če torej na Lokvah avtomobil usmerite v desno proti Predmeji, vas, sploh če zadnje čase niste bili na planoti, ob koncu naselja čaka prijetno presenečenje. Cesta čez tako imenovani Turški klanec, ki je bila zaradi prenove dolgo zaprta, je znova prevozna. Še več, zdaj se baha z novo asfaltno prevleko, po kateri je res užitek voziti. Saj je bila tudi vožnja po prejšnji makadamski podlagi zanimiva, sploh za imetnike terenskih vozil, ostale je nekoliko premetavalo, vsi pa smo imeli na koncu strahovito prašne avtomobile, kot bi jih posuli z moko. Še bolj pa s(m)o med poganjanjem pedal v Turški klanec bentili kolesarji, ki s(m)o morali jesti za avtomobili valeče se oblake belega prahu.
Makadam na glavni prometni žili skozi Trnovski gozd, ki pelje vse do Predmeje, je torej preteklost. Za obisk Ledene Jame – Paradane je priporočljivo parkirati na Mali Lazni (1100 m.n.m.), kjer je nekdanja okrepčevalnica sicer zaprta oziroma jo obnavljajo, tako da je treba imeti v primeru daljšega postanka, lakote ali žeje »prvo pomoč« s seboj. Resda je mogoče z avtomobilom še naprej, skoraj do jame, a po makadamu, ki, kot že omenjeno, dviguje oblake prahu, ki ga vdihujejo tisti, ki do tja pešačijo.
Ledena jama je od Male Lazne oddaljena 2,5 kilometra, kar pomeni približno pol ure hoje. Na točki ob cesti, kjer se v desno odcepi pešpot, stoji informativna tabla, na kateri je mogoče prebrati nekaj zanimivosti o jami. Wikipedia pravi, da je Velika ledena jama v Paradani 650 metrov globoka in 4090 metrov dolga jama ledenica v Trnovskem gozdu. Vhod vanjo je na nadmorski višini 1100 metrov, na dnu velike vrtače na severnem vznožju Golakov. Led v jami sega do globine 150 metrov. Iz snega nastaja le tik ob vhodu, sicer pa je posledica zmrzovanja pronicajoče vode.
Ob koncu 19. stoletja so v Ledeni jami izrezovali 10 do 40 kilogramov težke kose ledu, ki so jih v koših nosili na površje in jih ponoči z vozovi vozili v Gorico ali Trst, kjer so ga prodajali za hlajenje na ladjah in ga z njimi vozili celo na prodajo v Egipt. Led iz Paradane je romal tudi na Dunaj in v Budimpešto. Danes je področje zavarovano kot naravni spomenik, pomemben zaradi značilne mikroklime s temperaturnim in rastlinskim obratom.
Od informativne table sledi spust po enoslednici in kar naenkrat, na neki točki, zaveje iz jamskega žrela nižje spodaj ledeni piš, temperatura se v trenutku krepko spusti in med nadaljevanjem sestopanja do jame se samo še niža, da gredo celo dlake pokonci, na obraz pa se zariše blažen nasmeh. Za koliko stopinj manj je ob vhodu v jamo, nismo izmerili, pa dajte vi, če boste šli pogledat. Prav v notranjost jame, tako kot včasih, sicer ni mogoče, najverjetneje zaradi varnosti, saj bi stopnice in varovalne jeklenice najbrž potrebovale kakšno ojačitev ali zamenjavo, za kar očitno zmanjka denarja, a tudi če se spustite samo do koder je dovoljeno in tam postojite za nekaj trenutkov, minut, je cilj dosežen, telo ohlajeno, duša na mestu.
Celo tako hladno je, da začne človeka vleči stran, navzgor po poti, a ko pridete do tiste točke, kjer je med spustom zavel hladen piš, v vas tam tako silovito udari vročina, da obstanete in bi se najraje vrnili, spustili nazaj dol ali ostali na mestu in se predajali hladu, ki bi ga lahko, če bi se ga dalo nekako zapakirati, tudi prodajali.
Po vrnitvi do avtomobila se lahko odpravite naprej po novi cesti v smeri Predmeje, obiščete še Iztokovo kočo pod Golaki, kjer se je mogoče okrepčati, in se, če je dovolj časa in energije, povzpnete na 1495 metrov visok Mali Golak, najvišji vrh Trnovske planote. V nadaljevanju lahko z glavne ceste v desno zavijete tudi na pot, ki vodi do Koče Antona Bavčerja na Čavnu ali pa preprosto nadaljujete do Predmeje, kjer se odpre lep razgled na Vipavsko dolino. Nekaj posebnega je tudi spust po cesti do Lokavca, ki vodi tudi skozi v skalo vsekane predore in nad prepadi, tako da je trasa res slikovita.
Ko boste v dolini, morda tudi šele doma, izstopili iz avtomobila, vam bo najverjetneje žal, da je izleta konec in boste pogrešali tisti hladen piš iz žrela ledene jame, a saj bodo ti pasji dnevi kmalu popustili in bo prišla jesen in potem zima in bomo spet komaj čakali vroče poletje. Tako je to.
