Trije modeli sodobnega katolika

Današnji tipi vernika

Če pogledamo naokrog in skušamo označiti katolike – malo moramo tudi poetiketirati -, potem najdemo zlasti tri modele katolika: senčnega, popustljivega in odraslega. Poglejmo jih podrobneje.

Senčni katolik

Gre za ljudi, ki so seveda v možnosti, če se naslonimo na Aristotela, zelo dobri katoliki, pravzaprav jim zelo malo manjka, da bi to postali, pa se tega ne zavedajo. Vzemimo primer para, ki se po letih skupnega bivanja sicer poroči v cerkvi, ker je pač lepše in so tako vsi zadovoljni, posebej starši, vendar pa ta par v bistvu živi neki praktični ateizem, saj ne živi zakramentalnega življenja, govorimo predvsem o nedeljski maši, o spovedi niti ne izgubljamo besed, najbrž škripa tudi molitveno življenje, saj je vse, kar se zmoli, ‘Sveti angel’, poglabljanja v katoliški nauk pa ni. Kljub temu bi lahko rekli, da so po človeški plati zelo bogati, saj sta mož in žena medsebojno povsem zvesta, svoje otroke vzgajata zelo odgovorno, sta požrtvovalna in rada pomagata, sta zelo iskrena prijatelja mnogim, v službi sta zelo poštena in natančna, imata oster, objektiven in zrel pogled na resničnost, sta zelo tenkočutna za stisko in bolečino bližnjega, gojita neko svoje notranje življenje, pa čeprav gre za povsem človeško notranje življenje. Včasih poiščeta mir in tišino, a nikdar eksplicitno Boga. Prav to je tista črna luknja v njunem in, posledično, njihovem življenju – manjka presežni vidik. Na Boga ne mislijo skoraj nikoli, razen v trenutkih resnične stiske, ko bi skorajda že lahko govorili o neki vraževernosti. Če z njimi govoriš o Bogu, morda celo rečejo, da vanj verujejo. “Nekdo je nad nami.” “Nekaj je nad nami.” “Po smrti mora nekaj biti.” To so tisti njihovi stavki. V resnici je Bog zanje kakor sončna svetloba slepemu. Če pa je Bog zanje še prebavljiv, ker se ga da upodobiti po želji, pa isto ne velja za Cerkev, ki je v njihovih očeh zločinska organizacija, polna pedofilov in varovalka privilegijev, ki pa jih bo Bog ostro kaznoval v onstranstvu. Vera je pravzaprav zanje brezvezna dodatna struktura, formalizem brez praktičnega smisla, tovor, ki so jim ga na rame naložili starši, ki so sami bili še malenkost verni, sami pa so po birmi vse to opustili. Zdi se, kot da govorimo pri senčnem katoliku za obupen primer, a ni tako. Ker milost predpostavlja naravo, bi lahko ti ljudje nekega lepega dne postali čudoviti pravi katoliki, še več – svetniki. Njihove človeške kvalitete kažejo na potencialno svetost. Ti ljudje v bistvu ne vejo natančno, kaj je to vera, kaj je to katoliška vera – zavračajo tisto, česar ne poznajo. Dva razloga sta. Eden je v tem, kar so dobili iz medijev, ki servirajo številne predsodke, da bi likvidirali katoliško Cerkev v javnosti. Po drugi strani pa so ti ljudje prav verjetno slabo naleteli na ljudi, ki naj bi bili katoliki, govorimo tako o vernikih kot tudi o duhovnikih, katerih življenje pa ni bilo skladno s tistim, kar  naj bi bili, njihova prepričanja pa so prav tako bila nekoherentna, nekonsistentna in zmedena. Ostali so torej škandalizirani. S temi ljudmi je mogoče govoriti in jim stvari predstaviti, kakor je prav. Okusiti morajo pravi nauk in pravo vero, ki sta v tej naši kulturi, žal tudi v samem cerkvenem življenju, zadušena. Tu je naše poslanstvo.

Popustljivi katolik

Tovrstni katolik ima v svojem arzenalu tri čarobne besede, ki ga morejo rešiti v vsaki situaciji: previdnost, primernost, trenutek. Te besede moramo seveda primerno uporabiti, da bi lahko razumeli, zakaj so čarobne: “Potrebna je previdnost”. “Ni primerno”. “Ob pravem trenutku”. Lahko bi se reklo še drugače in z drugimi besedami, a mislim, da je koncept vsem razumljiv. Če se bratranec, recimo, ločuje, ni primerno, da bi šel zdaj z njim govorit. Če želi prijateljica narediti splav, je treba biti previdni, ker je delikatna zadeva. Prijateljski par se je dal na seznam za umetno oploditev – jih bomo že poklicali ob primernem trenutku ali ob primernem času – tisti par pa je verjetno že šel v kliniko naredit svoje. Znanec, ki ima bar, dela tudi koktajle na bazi indijske konoplje? Ne smemo ga spravljati v zadrego pred gosti … Ko govorimo o popustljivih katolikih, ne govorimo o ljudeh, ki bi trdili, da so te naštete zadeve pravilne, da torej niso napačne – o takšnih bomo govorili v naslednjem podnaslovu. Ti ljudje vedo, da določena ravnanja niso pravilna, o tem so prepričani, zagovarjajo nauk Cerkve glede tega. Problem je, da nič ne storijo. Odločijo se, da se ne bodo odločili. Obljubljajo, da bodo prej ali slej jasno in odločno nastopili, a pri sebi vedo, da tega ne bodo nikdar storili. Sklepajo kompromise s svojo vestjo, zavlačujejo in čakajo, da se bo zadeva sama izpela. Čas bo postal zaveznik teh ljudi, saj bodo potem rekli nekako takole: “Kaj naj pa še rečem bratrancu po toliko letih, odkar se je ločil?” “Splav se je pred leti zgodil, ne vžigajmo stare rane …” “Umetno oplojeni otrok ima že tri leta, ne morem zdaj obsojati teh prijateljev …” “Kanabis je zdaj uzakonjen, znanec-barman mi bo dejal, zakaj mu tega nisem prej povedal …”. Popustljivi katolik je torej mojster vzvratne vožnje, cincanja, gledanja vstran, popuščanja, umikanja … Vzdržanje je njegova vera, njegov apostolat in njegovo najmočnejše orožje – ne glasuje za ali proti, temveč se vzdrži. Če so okoliščine ugodne, potem sledi vetru, sicer izgine. Pavlovo opozorilo, da je treba vztrajati tako v ugodnih kot neugodnih okoliščinah, je zanj španska vas. Njegov drugi zaveznik so stranski učinki. Ta popustljivi vernik ne ukrepa, ker: 1. bi osramotil druge ljudi, v resnici pa se sramuje on sam; 2. bi ranil njihove čute, v resnici pa so njihovi čuti nečuteči do resnice in resničnega; 3. prijateljski odnosi bi se pretrgali, v resnici pa pravo prijateljstvo zahteva od časa do časa iskrene in jasne besede, da se utrdi; 4. bi podal lažno podobo sebe in Cerkve – sol, ki je neslana, pa v resnici ni vredna popolnoma nič. Popustljivi katolik čaka primeren čas in trenutek, ki pa navadno ne pride nikdar na vrsto. Tu pa je treba paziti tudi, da ne pademo v nasprotni greh – včasih je previdnost potrebna, zato pa je tudi ena od srčnih vrlin! Treba je razločevati med strahopetnostjo in previdnostjo, prve se varovati in biti pogumni, drugo gojiti in se je posluževati. Ko pa je potrebno, je vendarle treba uresničevati prva tri duhovna dela bratske ljubezni: grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati. Kdor se hrani z mlačnostjo, postane mlačen, Gospod pa ga v Razodetju opozarja: “Ker pa si mlačen, ne hladen ne vroč, te izpljunem!”

Odrasli katolik

Najlepše primere tovrstnega katolika najdemo sicer v politiki, a še zdaleč ni le tam – njegov habitat je povsod. Javno je to o “odraslem katoliku” izrekel Romano Prodi leta 2005, a seveda še zdaleč ni edini politik, ki se izreka za katolika, ki bi se šel te zadeve. Ko je bil govor o istospolnih zvezah, je Renzi dejal, da je sicer katolik, da pa je prisegel na državni ustavi, ne na evangeliju. Na Svetem pismu naj bi sicer zaprisegla ameriška predsednika, ki naj bi bila katolika, čeprav ni čisto res – Kennedy je prisegel na mašnem misalčku, kar bi sicer moralo biti še bolj zavezujoče, Biden pa na torbici gospe Harris. Poglejmo lastnosti odraslega katolika. Kot prvo je separatist, saj jasno ločuje med zasebnim in javnim življenjem ter katoliškim naukom. Če bi se izrekal za ateista, agnostika ali vsaj laicista, potem ne bi bilo težav, žal pa se izreka za katolika. Ko tako odrasli katolik izziva katoliško načelo o nekontradiktornosti, skuša svojo podporo splavu, kontracepciji, umetni oploditvi, ločitvi, zunajzakonskim zvezam, homoseksualnosti, transseksualnosti, evtanaziji in še čemu, združevati s svojo pripadnostjo katoliški Cerkvi. Vera je pač morala iti s časom naprej, zato pa je morala odrasti, kar pomeni, da se je modernizirala. Vsaj po njegovem mnenju. Gre za mešanico modernizma, progresizma, liberalizma in družbene pravičnosti. Biti katolik pomeni boj proti revščini, nezaposlenosti, za pravice vseh. Vse drugo so privatne zadeve, o katerih lahko sodi edinole Bog, nam pa so skrite. Kot je dejal znani duhovnik, da o grehu sodi le Bog, on ne sme prešuštvujočemu paru reči nič. Druga lastnost odraslega katolika je njegova emancipacija od nauka in učiteljstva Cerkve. Pozor – ni emancipiran od cerkvene hierarhije, ki je pravzaprav lahko celo koristna, temveč od nauka Cerkve. Odrasli katolik hitro hodi naprej sam in ne potrebuje doktrinalnih bergel. On je razsvetljen in ga ne zanimajo kaj dosti ne čudeži ne redna pota milosti v zakramentih. Znan je primer politika, ki je krstil hčer šele tik pred prvim svetim obhajilom, da o udeležbi pri maši in spovedi niti ne govorimo, ker je to pomožno in ne bistveno, nujno potrebno. Pod protestantskim vplivom, ki je vdrl v tako imenovano “krščansko demokracijo”, se zadeve pač razlagajo po svoje, najbrž pa se tudi odrasli katolik reši oz. odreši kar sam.