Tridimenzionalnost barv, valov in trakov, ki vabi v nove svetove
Odprtje razstave Sandija Renka v Kulturnem centru Lojze Bratuž
Sandi Renko se je rodil leta 1949 v Trstu. Diplomiral je na umetniškem inštitutu Umberto Nordio, njegovi učitelji so bili Miela Reina, Enzo Cogno, Ugo Carà in Marcello Siard. Obiskoval je Center Arte Viva, kjer ga je pritegnilo izkustveno področje kinetične in programirane umetnosti. Njegovo prvo delo na valoviti podlagi, sredstvu, ki je določilo razvoj njegovega umetniškega jezika, osredotočenega na geometrijo in tridimenzionalnost ter soočanje med opazovalcem in delom, je iz leta 1969.
V začetku sedemdesetih let se je preselil v Padovo ter odprl studio za oblikovanje in vizualno sporočanje. Sodeloval je z vodilnimi podjetji na področju oblikovanja pohištva in razsvetljave ter začel sodelovati na skupinskih razstavah. Oblikovalsko strogost uporablja tudi v vizualni umetnosti, njegova umetniška pot temelji na izvirni osebni tehniki. Od leta 2000 je svojo umetniško dejavnost okrepil z eksperimentiranjem z novimi barvami in materiali ter ustvarjanjem veččutnih, zvočnih del. Tržaški umetnik je danes pomemben predstavnik geometrijske abstrakcije v svetovnem merilu, zlasti pa za slovensko in italijansko umetnost. Sandi Renko še naprej razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah v Italiji, Sloveniji, Avstriji, na Hrvaškem, v Nemčiji, Franciji, Švici in New Yorku. Leta 2019 je svoj atelje iz Padove preselil v Trst, od torka, 6. februarja, pa se goriškemu občinstvu predstavlja s samostojno razstavo Črte_Linee v Kulturnem centru Lojze Bratuž. Na razstavi, ki jo je pripravil kurator Denis Volk, se predstavlja z deli, ki so nastala po letu 2017.
Na odprtju razstave Sandija Ranka je navzoče uvodoma nagovorila predsednica KCLB Franka Žgavec, ki je dejala, da bo razstava odprta do 17. marca. Dogodek spada v niz prireditev v počastitev kulturnega praznika, KCLB pa jo je organiziral v sodelovanju s Kulturnim društvom za umetnost KONS iz Trsta, podprla sta jo tudi Urad vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Dežela FJK. Ob razstavi so organizatorji izdali tudi lično zgibanko, Sandija Renka pa lahko globlje spoznamo v televizijskem prispevku novinarke Žive Pahor, ki ga je za to priložnost posodila enota RAI iz Trsta.
Kurator Denis Volk je predstavil umetnika in njegova dela. “Gre za umetniško abstrakcijo: slike imajo kinetični in optični učinek in v pogled aktivno vključujejo gledalca, ki se mora, da doživi ta občutek, premikati pred sliko z ene na drugo stran,” je navzočim razložil. Gledalec, ki se premika pred sliko, vidi prehajanje ene podobe v drugo, zato postane aktivni udeleženec pri ustvarjanju iluzije prostora in gibanja, ki ju je umetnik načrtoval. Osnova Renkovega dela se prepleta z njegovim poklicnim ustvarjanjem in tudi razstava v KCLB je nekako produkt obeh umetnikovih svetov. Njegovo umetniško ustvarjanje temelji na motivu trakov, ki se med sabo prepletajo in tvorijo kocke, ter valoviti podlagi, največkrat valoviti lepenki (canneté), ki mu omogoča ustvarjanje posebnih vizuelnih učinkov. Umetnik prostorski model razdeli na posamezne segmente, ki jih na različne načine zasuka. Vzporedni valovi podlage mu omogočajo, da v eni sliki združi dve ali tri podobe.
Pri svojem umetniškem raziskovanju se Renko sprehaja med različnimi področji: raziskuje podlago, včasih jo zareže in z njo ustvarja predmete z istimi značilnostmi, samo obliko kocke preoblikuje in zabriše nove podobe. Na razstavi v KCLB so na ogled tudi slike, pri katerih je kvadratna površina preoblikovana v krog in druge geometrične like. Slike ponazarjajo hkrati umetnikovo strogost in igrivost, kar se kaže v različnih izvedbah, pa tudi z vidika postavitve motiva in barv. Njegova dela so jasna, minimalistična in estetsko usklajena, njegove poklicne izkušnje pa del umetniškega pristopa in snovanja.
Svoje raziskovanje Sandi Renko poglablja na več nivojih, obrača se v različne smeri, sodeluje s številnimi umetniki, ustvarja glasbene slike, ki so s spodnje strani osvetljene – glasba je element slike. Umetnik v svojem ustvarjalnem procesu stalno preigrava nove možnosti, preizkuša različne materiale, tehnike in tehnične pripomočke. “Sandijevo delo prav gotovo ni dolgočasno, vedno gledalca preseneti,” je sklenil kurator razstave, umetnik pa se je navzočim zahvalil za prisotnost, saj je prepričan, da “slike brez gledalca nimajo smisla!”
