Tri najnovejše dunajske slovenske razstave
Letošnje posebno vroče dunajsko poletje se počasi poslavlja, vendar je bilo kljub obremenilni vročini prepreženo s številnimi kulturnimi dogodki. Na ogled v hlad likovnih galerij so vabile tudi razstave slovenskih likovnih ustvarjalcev, med katerimi moramo najprej omeniti mednarodno uveljavljenega koroškega slovenskega likovnega umetnika Valentina Omana, ki je kljub visoki starosti še vedno ustvarjalno aktiven. Čeprav bo naslednje leto obhajal že devetdeseti rojstni dan, dokazuje z novimi razstavami vedno znova svoj ustvarjalni zagon. Nedavno je v središču Dunaja v Galeriji pri Albertini v okviru serije “zetter – projects” ponovno opozoril na glavne značilnosti svojega slikarstva. Zdi se, da iz samosvojega notranjega nagiba popolnoma spontano ustvarja učinkovite podobe, ki izžarevajo močne barvne odtenke. Čeprav je osnova njegovega ustvarjalnega navdiha ogroženi človek v vseh njegovih eksistencialnih oblikah, velikokrat opusti figuralne elemente in pove z barvami in abstraktnimi impulzi pravzaprav vse, kar je bistveno. V svoji dolgi ustvarjalni dejavnosti je ustvaril pod naslovom Ecce homo vrsto markantnih upodobitev večne človekove zemeljske usode. Tudi na novi sliki istega motiva iz leta 2021 je človekova figura zreducirana oz. okleščena v skrajno bistvo. Presenečajo tudi nove slikarije v močni rdeči barvi, na primer figura z imenom Rdeči torzo iz leta 2006. Na sliki Brez naslova iz leta 2021 vznemiri opazovalca nakopičena gmota snovi v težkih temnih barvah. V tej zvezi je značilna umetnikova izjava v nekem intervjuju iz zadnjih let, v kateri poudari, “da tudi če slikam naravo, me zanima to, kar je človek zapustil v zemlji”.
Omanova likovna ustvarjalnost zrcali umetnikov posebni filozofski oz. duhovni odnos do sveta in človeške družbe. Njegove slikarske kompozicije postavijo človeške like v dialektično razpetost med tostranskim in onstranskim. Morda je v tej zvezi nanj na poseben način vplivalo šolanje na cerkveni gimnaziji Marianum na Plešivcu, ki so jo obiskovali tudi nekateri drugi poznejši umetniki, med drugimi pisatelja Florjan Lipuš in Peter Handke. Tudi zdaj, v visoki starosti, Omana po lastnih izjavah zanima “večplastnost človeštva”. Motijo ga številne vojne, krivice in nasilje – in tudi zapostavljanje slovenske skupnosti na avstrijskem Koroškem. “Homo carantanus” in “terra carantana” sta pri tem v središču njegovega srca. Omanove slikarske zarise in do skrajnosti vsega materialnega okleščene človeške like velikokrat občutimo kot slikarske poskuse zapisovanja spomina na življenje, na eksistenco, delo ali misel, ki bi se radi izmaknili zobu časa, propadanju in pozabi.
Oljka velja za posebno drevo. Znana je iz mitologije in antične literature, iz Biblije in številnih drugih dokumentov. Na slikarski razstavi Pod soncem Mediterana v dunajskem Slovenskem kulturnem centru, študentskem domu in hotelu Korotan je predstavljena na najrazličnejše načine. Še do druge polovice septembra je tu na ogled nad dvajset “oljčnih slik” v mešani tehniki in akrilu v Ljubljani živeče umetnice Žive Agrež. Slike na različne načine zrcalijo čistost življenja in narave in so dragoceno darilo za naš krizni čas s številnimi vojnami, napetostmi v človeški družbi in uničevanju narave in okolja. Razstavo je še pripravil dolgoletni vodja Korotana mag. Anton Levstek, ki zdaj odhaja v zasluženi pokoj.
Živa Agrež je tankočutna slikarka, ki je bila v prvem življenjskem obdobju po diplomi iz primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine na Univerzi v Ljubljani zaposlena kot novinarka, v zadnjih dvajsetih letih pa se je popolnoma predala čaru likovnega ustvarjanja. Oljko nam predstavi v raznovrstnih upodobitvah. Poleg domače slovenske Kraške oljke v mešani tehniki jo na njenih slikah lahko doživimo tudi kot Toskansko oljko, kot Grško oljko, kot Oljko v večerni zarji ali kot Oljko južno od Madrida. Umetnica poveže oljko z najrazličnejšimi vsebinami. Predstavi jo v različnih letnih časih, doživimo jo v številnih variantah, na primer v ranem jutru in kot Pomladno oljko. Oljka je na slikah Žive Agnež upodobljena kot trdoživo, a hkrati tudi nežno drevo. Slikarke ne zanima le krošnja drevesa, temveč predvsem drevesno deblo, ki ga upodobi kot telo živega rastlinskega bitja. Začuti njegovo bivanjsko posebnost.
V dunajski galeriji V&V na Bauernmarktu v prvem mestnem okraju, ki se v veliki meri posveča umetniškemu nakitu in umetniškim okrasnim izdelkom, razstavlja ta čas svoje umetelno oblikovane obeske, verižice in okraske tudi multimedijsko aktivna slovenska likovna umetnica in pisateljica Eva Petrič. V material iz (pleksi) stekla in srebra vrezuje različne univerzalne in kozmične motive s figurativnimi, a tudi abstraktnimi zarisi. Na Dunaju, v Ljubljani in New Yorku živeča umetnica se intenzivno ukvarja tudi s fotografijo, videi, inštalacijami in literaturo. Leta 2016 je v dunajski katedrali sv. Štefana presenetila javnost z umetelno oblikovanim postnim prtom – in tudi letos je v tej veliki glavni dunajski cerkvi razstavila nove likovne umetnine. Za eksperimentalni video – film Holes in Light – je poleg tega v Künstlerhausu na Dunaju pravkar prejela nagrado Hubert Sielecki Preis 2024.
