“Treba je udejanjiti to, kar govorimo”

Piše: Julija Cotič

Pogovor / Matteo Marega

Matteo Marega, 29-letni Goričan, bo 19. maja v Ogleju prejel duhovniško posvečenje. Spoznala sva se oktobra lani, ko je stopil v skupnost goriških voditeljev SZSO. Z Matteom sva se pogovarjala o poti do duhovniškega posvečenja, o mladih in veri ter prijateljstvu s Slovenci na Goriškem.

Zanimanje in vedno bolj aktivno vključevanje v slovensko sredo nekoga, ki se v njej ni rodil, ni samoumevno. Kako se je začelo?

SZSO sem spoznal med romanjem od Ogleja do Rima poleti 2019. Postal sem prijatelj z nekaterimi takratnimi klanovci, ki so sedaj že voditelji. Nekaj časa za tem sem se odpravil na Svete Višarje. Očaralo me je srečanje treh jezikov (štirih s furlanščino), ki se zlijejo na stičišču treh mej in skupaj živijo. Višarski Mariji sem obljubil, da se bom naučil še vsaj enega jezika, saj se mi zdi to potrebno, če živim v teh krajih. Lucija, voditeljica goriškega klana, me je še dodatno spodbudila na lanskem Svetovnem dnevu mladih v Lizboni. Nekaj mesecev zatem sem stopil v skupnost voditeljev goriških skavtov, rad bi začel s tečajem slovenščine. Vsa srečanja s Slovenci so me obogatila in gradila prijateljstvo, za katero si želim, da bo vedno globlje.

Tvoja bližina do naše skupnosti je svojevrsten izraz ljubezni in pozornosti do bližnjega. Kako te je življenjska pot pripeljala do duhovniške poklicanosti?

Rodil sem se v Špetru ob Soči leta 1995, sicer pa sem bil vedno vezan na Gorico, ker se je tam vedno dogajalo veliko več: vse stopnje obveznega šolanja sem opravil na goriških italijanskih šolah, zaključil sem na klasičnem liceju Danteja Alighierija.

V semenišče sem stopil pri 21 letih, sedaj jih imam 29. Pot je bila dolga in večkrat zamegljena. Po prejemu zakramenta svete birme sem se nekoliko oddaljil od Cerkve in vere, kot se pogosto dogaja mladim. Sicer ne vem, zakaj … Vzgojen sem bil v krščanskem duhu, vsako nedeljo pa nismo hodili k sveti maši, v domači vasici tudi ni bilo skavtov ali drugih privlačnejših središč, ki bi me spodbujala h gojenju vere. Nisem se oddaljil zaradi kakšne posebne zagrenjenosti ali nasprotovanja cerkvenim naukom, samo zgodilo se je …

V tretjem in četrtem razredu klasičnega liceja smo po programu začeli z bolj poglobljenim preučevanjem filozofije in književnosti, nad čimer sem bil zelo navdušen: v meni je vzklila ljubezen do vprašanj, ki je srž filozofije. Veliko časa sem začel posvečati prav branju takih besedil in avtorjev, ki iščejo odgovore na večna vprašanja: Kdo smo? Kam gremo? Zakaj smo tu? Zelo so me zanimali indijanski šamani sadhu, ki se odločijo za preprosto življenje v samoti. Želel sem razumeti, zakaj se vsemu odrečejo in k čemu stremijo, kaj jih navdihuje. Tako sem tudi sam začel iskati smisel vere, življenja ipd.

Veliko zaslugo pri moji duhovni rasti pa imata deli Siddharta Hermana Hesseja, še posebno pa Samogovori sv. Avguština. Sicer smo ga med poukom obravnavali, a seveda bolj površno, šolskemu pouku primerno. Šele potem ko sem se lotil poglobljenega branja, sem na vero in Cerkev začel gledati drugače: njegova razmišljanja so še kako aktualna … Oče mi je svetoval, naj si preberem še Novo zavezo, in v meni se je res nekaj spremenilo. Branje teh besedil je bilo prav poseben navdih.

Branje v mladostnih letih je bilo torej ključnega pomena. Kako pa potem?

Po maturi sem si želel še globljega iskanja in odkrivanja, tako da sem se odločil za študij verskih znanosti v Vidmu (Istituto Superiore di Scienze Religiose). Učil sem se teologije in Svetega pisma. Duhovniki, ki so takrat poučevali, so znali spretno pritegniti mojo pozornost in so v meni vzbudili veliko zanimanje za obravnavane teme. Živel sem v Vidmu z drugimi študenti, tako da sem izkusil tudi študentsko življenje. V tistih letih sem res veliko bral. Še posebno me je zaznamoval Walt Whitman in njegova pesniška zbirka Listi trave. Takrat sem se zaljubil. Sramežljivo in še vedno negotovo sem se obrnil na don Giorgia Giordanija, ki me je preusmeril v pripravo na duhovniški poklic.

V Pordenon bi se moral preseliti za leto dni, a nisem šel, ker me je bilo strah. Tistega leta me je mučil nemir: bal sem se odločitve, za katero pa sem vedel, da je pravilna.

Kasneje sem šel v Vittorio Veneto, kjer ni bilo lahko, a nova spoznanja, srečanja in ljudje so pomirjevali mojo nemirno dušo. Vsaka stvar je res bila na svojem mestu. Vedel sem, da ne bom najboljša verzija sebe, če ne uberem te poti. 

Po bogoslovju sem doživel nekaj globokih kriz. Spet mi je pomagalo branje, in sicer katoliški pisatelj Jack Kerouac: pravil je, da na svojih potovanjih čaka, da mu Bog razkrije svoj obraz.

Če pogledam nazaj, lahko rečem, da sem svojo pot našel prav v časih najgloblje krize. Največje zadoščenje pa so bili ljudje in njihova hvaležnost za trenutke, ki se jih večkrat nisem spomnil ali za katere sem mislil, da nimajo tolikšne vrednosti.

Kako so se na tvojo življenjsko odločitev odzvali ljudje okrog tebe?

Starša sta bila sprva nekoliko zmedena, češ prav to si moral izbrati, potem pa sta razumela in mi vedno stala ob strani. Na lastne oči sta videla, kako sem vztrajal pri odločitvi tudi takrat, ko mi ni bilo lahko. Družina me je vedno podpirala, kar ni samoumevno. Kar nekaj ljudi pa je name začelo gledati na drugačen način: včasih so pri meni iskali rešitev na vse težave, drugi pa so mi očitali grehe Cerkve in name natrosili neprimerne obtožbe.

Dojemajo te namreč kot enega izmed predstavnikov Cerkve …

Po eni strani me ljudje zaradi tega postavljajo v meje stereotipov in postanem samo še projekcija inštitucije ali kar neposreden podpornik temne zgodovine Cerkve. Jaz sem predstavnik tega, v kar verujem: in to je Jezus Kristus. In prav zaradi istega razloga mi po drugi strani ljudje zaupajo stvari, ki jih drugim osebam ne bi. To mi je res dragoceno in štejem si v veliko čast. Rešitev je pričevanje, zato si želim, da bi me osebe spoznale najprej takega, kot sem …

Živimo v času globokih in hitrih sprememb, mimo katerih ne more niti Cerkev. Se po tvojem mnenju Cerkev ne odziva na klic prenove ali še previdno premišljuje, kateri je pravi korak v nekoliko zmedenem svetu?

Rad bi delil odgovor, ki mi ga je na podobno vprašanje dal profesor. Cerkev je namreč primerjal z veliko živaljo, ki se sicer premika, a zelo počasi. Takega tempa današnji svet ne trpi. Danes je veliko trenj in debat o osebni identiteti, pravega dialoga glede tega pa ni, ker ne ena ne druga stran ne zmoreta čez stereotipe, posploševanja: ko se stvari ustavijo pri delitvi na “mi” in “vi”, je dialog nemogoč. S takim odnosom je samo več škode. Zdi se mi, da ideal pokrije resničnost. Veliko težje se je srečati z osebo tako, kot je, ne da bi nanjo gledal skozi predpostavljene sheme. Danes se sheme rušijo, zato je treba biti radovedni. Sicer s tem sploh ne mislim, da so pravila in meje nepotrebne ali zgrešene: verjetno bo začrtane orise treba razširiti, da lahko kaj več razumemo in se lažje gibamo v novem svetu.

Nekoč sem se na srečanju več verstev o tem pogovarjal z indijanskim duhovnikom. “Če samo jočemo nad sedanjostjo, pomeni, da ne zaupamo Svetemu Duhu,” mi je takrat rekel. “Če je Cerkvi težko, Svetemu Duhu ni. Dokler smo skupaj, pojdimo. In to tudi takrat, ko je pot zamegljena.” Treba je spet ovrednotiti skupnost in se z njo soočati. Kar nas obdaja, je treba upoštevati v vsej dinamičnosti, raznolikosti, zapletenosti. Na padce naj ne gledamo kot napake, temveč le kot del resničnosti. Če bi v vsakdan stopali samo z neuresničljivimi idejami, bi izgubili stik s tem, kar se dejansko dogaja: bilo bi neke vrste nasilje nad danostjo. Poglejmo v stvarnost in razberimo, česa je ta potrebna.

Vsega ne moremo spraviti v meje definicij, kar lahko vidimo tudi pri Bogu. Evangelist Janez je v prvem pismu rekel, da je Bog ljubezen. Kako pa lahko do potankosti uokvirimo ljubezen? Vsak jo živi in kaže nekoliko drugače, včasih tudi na drugim nerazumljiv način.

Pravi se, da je vneto ohranjanje pretesnih okvirov verjetno eden izmed glavnih razlogov, da se mladi oddaljujejo od Cerkve. Sicer sem prepričana, da obe strani stremita k istemu (ali vsaj podobnemu), a govorita različna jezika in se zaradi tega ne razumeta, ne komunicirata. Kako bi lahko našli skupni jezik?

Z mladimi sem v stiku v glavnem zaradi skavtov in poučevanja, a na to pereče vprašanje še vedno nimam odgovora. S tem se ukvarjajo strokovnjaki, ki so prav gotovo bolj izobraženi kot jaz. Ko pa se teme dotaknem z mladimi, vidim veliko nevednosti in nepoznavanja. Mladi imajo veliko vprašanj in so radovedni, a ne vedo, v kolikšnih oblikah se razodeva krščanstvo. O nekaterih stvareh bi verjetno bilo treba govoriti na drugačen način, lahko bi se nekoliko bolj poglobili v pomen določenih besed, vsaj do neke mere prečistili jezik in terminologijo. Prav gotovo pa je najbolj učinkovito pričevanje: treba je udejanjiti to, kar govorimo.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme