“Treba je sejati, sejati in sejati. Nekaj bo le zraslo”

Pogovor / G. Marijan Markežič

Marijan Markežič je energičen in dinamičen duhovnik ter prosvetni delavec, človek delavnih rok in velikodušnega srca. Kdor ga pozna, si težko predstavlja, da je v tem tednu praznoval lepo okroglo obletnico. Pogovor ob jubileju je bil priložnost za pogled nazaj in hkrati naprej, saj g. Marijan ni sposoben ostati križem rok.

V mašnika si bil posvečen pred 45 leti, 29. junija 1976. Kakšne spomine imaš na leta pred postavitvijo tega temeljnega kamna?

Mladinska in študijska leta imam v veselem spominu kot zelo aktivna leta, ko me je obkrožalo veliko prijateljev in sodelavcev. Delali smo na različnih področjih, od Karitas in tiska do mednarodnih humanitarnih akcij. Dolgčasa ni bilo, vse mi je uspelo usklajevati. Hvala Bogu potrebujem malo spanja, spim “bolj hitro”, tako da nadoknadim.

Kako se je sploh rodil tvoj poklic?

Moj poklic se je rojeval skozi leta. Najbolj odločilne stvari so se zgodile v Pregari, kjer smo imeli mladinsko skupino, saj smo se šli malo gledališča, malo duhovnega življenja, malo Karitas itd. Delovali smo v širšem območju na Koprskem in tudi na hrvaški strani meje. Imel sem srečo, saj sem imel na Koprskem dobre mentorje in zglede v župnikih in kaplanih. Tako je moj poklic zorel počasi, največji “krivci” so pa prav člani mladinske skupine; tam so me tudi kmalu “odkrili” kot nekoga, ki mu lahko zaupajo vse. Bil sem 15-20-letnik in vrstniki so mi kar zaupali tudi svoje srčne zadeve, pa smo se skupaj raje obračali na duhovnike. Imeli smo dobre stike z očetom Bojanom Ravbarjem, ki je bil začetnik Ognjišča, z urednikom g. Francem Boletom in ekipo. Dejansko sem se rodil v mladinski skupini in okrog Ognjišča, v dejavnostih pri Karitas in v skrbi za invalide na Koprskem, pa tudi čez mejo, v hrvaški Istri.

V katerih letih?

To se je dogajalo od leta 1965 dalje. Deset let je bilo kar “napeto”. Poleg vsega tega sem študiral v Pazinu, na Reki, v Zagrebu in, zadnja tri leta, v Ljubljani.

Te je družina pri tem vedno podpirala?

V družini so bili veseli, podpirali so me in mi stali ob strani. Rekli so: “Če si ti srečen, smo mi srečni s teboj! Naredili bomo, kar bomo mogli.” In so naredili vse, kar je bilo potrebno. Pravzaprav ni bilo potrebno veliko, saj sem že po drugem razredu srednje šole rekel staršem, da hočem biti samostojen, in če bom kaj rabil, bom vprašal. Z delom v raznih poklicih sem si med počitnicami od Trsta do Hamburga sam služil štipendijo.

Kot mašnik si torej bil v domačem Kopru samo dve dobri leti …

Dobri dve leti sem bil kaplan in sodelavec v Kopru, v načrtu je bilo, da bi tam ostal še nekaj let, da bi nadaljeval programe z mladimi. Pa so na Goriškem iskali mlajšega Primorca, ki bi poznal tudi italijanščino; ker ga niso našli, sta k meni prišla msgr. Oskar Simčič, ki je bil takrat škofov vikar za Slovence, in dekan Marjan Komjanc. Povedala sta mi, da me potrebujeta, pa sem jima odgovoril, naj se zmenita s škofi; dovolj bi mi bilo tričetrt ure, da bi zbral nekaj oblek in knjig ter odpotoval s svojo katrco. Tretji dan sem že bil na Goriškem. To je bilo septembra 1979.

Tu si torej že 42 let. Kako gledaš na prehojeno pot?

Zdi se mi, kot da je bilo včeraj. Tu sem srečal marsikoga, ki sem ga poznal že prej, npr. v krogu SKAD-a, saj smo na Koprskem imeli nenapisano pravilo, da smo se vsako nedeljo popoldne – s kolesi ali, kasneje, z motorčki – peljali nekam do 150 km daleč. Vozili smo se do Logatca, Ljubljane, Reke, Trsta, Gorice, tudi v Benetke na kavo. Zato sem v te kraje že prišel pripravljen. Leta so hitro minevala: najprej sem bil deset let pri sv. Ivanu skupaj z msgr. Močnikom in msgr. Žbogarjem, potem 15 let v sovodenjski občini, nato sem se spet preselil na drugo stran Soče, kjer sem sprejel Podgoro, Pevmo, Štmaver, potem spet Gorico in Brda. Naše pastoralno področje se zato imenuje Gorica-Brda: na njem se vsi duhovniki dobro razumemo …, ker sem sam.

V štirih desetletjih je tu umrlo kar nekaj sobratov …

Mislim, da jih je bilo 22. Novih smo imeli sedem, a nihče od teh – razen g. Mirka Butkoviča, ki delno pomaga v sovodenjski občini – ne deluje v našem okolju. Imamo štiri jezuite, ki so okoli po svetu, neokatehumen David Pahor je nekje v Dalmaciji, g. Stasi deluje v italijanskem okolju. Ko bi vsi bili tu, bi imeli “poljsko” povprečje …

Na kaj si najbolj ponosen?

Vse, kar delam, delam celostno. Skoraj 30 let sem bil pri skavtih, ostalo je veliko prijateljstev. Več kot 30 let sem poučeval na šolah: še vedno imam zelo lepe spomine, poznam tri generacije, otroke, starše in nonote, pa tudi številni sedanji učitelji so bili moji učenci, kar je velika prednost, saj smo vsi skupaj velika družina. Še vedno darujem šolske maše, s šolskim svetom sem povezan tudi preko Pastirčka. Mnogo jih srečujem pri skavtih, v glasbeni šoli, pri športu. Rad sem tam, kjer se kaj miga in kjer lahko tudi jaz kaj migam z njimi.

Je morda kaj, za kar si si prizadeval, pa ti ni uspelo?

Večjih stvari ni. Živimo pač v svetu, kjer je povpraševanja po globljem duhovnem vedno manj, toda ne smemo obupati! Vedno pravim, da je treba sejati, sejati in sejati. Nekaj bo le zraslo. Ko misliš, da seme pade na najbolj kamnita tla, se po nekaj letih lahko zgodi, da kaj zrase. Štiridesetletnik, ki ima otroka na srednji šoli, mi je rekel, da se še spominja, o čem smo govorili v 3. B; po toliko letih mi je ponovil besede, ki sem jih takrat izrekel. To je dokaz, da to, kar sejemo, prej ali slej zraste. Bog ve, kako: On ima svoje zakonitosti. Če mi naredimo, kar zmoremo, in prepustimo Njemu to, česar ne zmoremo, bo nadaljeval On na svoj skrivnostni način, svoje načrte bo vedno izpolnil. Če sodelujemo, bo dobro za nas, pa tudi On bo zadovoljen z nami. In to se bo poznalo v življenju vseh nas. V teh 42 letih sem veliko več prejel kot dal v vseh raznih skupinah, na raznih področjih, od župnijskega, skavtskega, športnega, šolskega, glasbenega, tiskanega itd. Če smo odprti, imamo od tega vsi korist.

Že nekaj let vodiš štandreško dekanijo: kako ocenjuješ splošno stanje naših verskih skupnosti na Goriškem?

Prednost naših župnij in skupnosti je, da se bolj poznamo kot v italijanskem okolju in je več sodelovanja med župnijami na zasebni ravni. Sicer pa so mesto in vasi tako različni, da je težko marsikaj širše zasnovati skupaj. Imamo duhovne obnove, srečanja, skupne spovedi ob praznikih, razne načine obveščanja itd. Ljudje so se – tudi zaradi urnikov – navadili prehajati iz župnije v župnijo; v času covida izbirajo to, kar je zanje najbolj varno, kjer so večji prostori in manj možnosti okužbe. Pozna pa se, da živimo v svetu, kjer ni več prenosa tradicije in vrednot iz roda v rod. Tudi skrb za misijone ali Karitas je kvečjemu na individualni ravni. Če mladi nimajo zgleda, se zgodi to, kar se mi je zgodilo pri sv. Ivanu: oče je pripeljal k maši osemletno hčerko, sam je hotel v bližnjo gostilno, ona pa ni hotela iz avta. Poskusil ji je pihati na dušo: “Veš, kaj pravi četrta zapoved?” “Ja, tata, vem. A izvrševala jo bom, če bom videla, da ti izvršuješ prvo, drugo in tretjo…” Mlade bombardirajo elektronski mediji, skupine in številne možnosti. “Motilcev” je dosti; eden glavnih na Goriškem je tudi šport, saj je ob nedeljah zjutraj vedno veliko tekem. Ko bi se to bolje uskladilo z duhovnim življenjem, bi vsi imeli več koristi. Če postaviš Boga na prvo mesto, lažje “postaviš” vse druge ljudi in stvari na pravo mesto. “Prvo” in “pravo” ni besedna igra, temveč krščanski program življenja. Bog nagrajuje trud, dobro voljo, prizadevanje, ne pa uspešnosti in primerjav z drugimi. Slovenska skupnost na Goriškem bi morala bolje urediti svoj “mozaik”, da skupaj naredimo bolj skladno sliko.

Tvoja glavna skrb gre duhovniji sv. Ivana v Gorici, pa tudi Števerjanu, Jazbinam in Subidi ter Pevmi in Štmavru. Kako gledaš na razvoj delovanja in skupnosti v tej pastoralni enoti?

Počasi se številčno krčimo, ker starejši umirajo, mesta v cerkvi ostajajo prazna, ker ni naslednikov. Sem pa optimist, ker v vseh naših skupnostih obstaja lepo jedro še posebno mlajših, dejavnih kristjanov, ki čutijo z župnijo. To je glavna stvar, za katero si moramo še prizadevati; laikom, zlasti mlajšim, moramo zaupati čim več odgovornosti in nalog. To nam delno uspeva. Ko bodo ljudje še bolj začutili, da župnija ni župnik, sem prepričan, da se bo še kdo približal. Lepo je, ko se kdo javi, da bo skrbel za verouk, rože, karkoli. Vsakdo, ki je pripravljen kaj narediti za skupno dobro, je dobrodošel. Lepo je, da se mlade družine povezujejo in me tudi povabijo; tako se lahko marsikaj rodi, poglobi, utrdi, pa tudi reši kakšen materialen problem, kar v zadnjih časih ni zanemarljivo. To, da se poznamo, je dobro in marsikaj lahko uredimo mimo Karitas. Jedro bo vedno ostalo. Vedno, tudi v stari zavezi, se je dogajalo, da je bil “ostanek”, majhna skupnost. Če je enajst neukih ribičev uspelo v nekaj desetletjih premakniti rimsko cesarstvo, ne smemo imeti črnih misli, ampak moramo vabiti ljudi in z zgledom pokazati, da bomo skupno dobro lahko izboljšali samo skupaj. Najprej mora biti Božja ideja, ne naša. To je smisel “male črede”.

Kaj se je zate kot župnika spremenilo v času covida?

Bistveno se ni spremenilo. Vedno sem okoli, v stiku z ljudmi. V času covida smo z manjšimi skupinami prostovoljcev hodili obiskovat bolnike, ostarelim smo nosili nakupe, z listki smo skušali ostati povezani. V naših krajih, hvala Bogu, ni bilo veliko okuženih. Previdnost ni nikdar odveč, da zaščitimo sebe in druge. Zato sem se tudi šel cepit ob prvi priložnosti. Vsak teden mi pri sestrah v zavodu odvzamejo bris, tako da lahko varno delujem naprej. Veliko ljudi je prestrašenih in čudno usmerjenih. In vendar smo se vseh hujših bolezni v zgodovini rešili prek cepiv.

S publicističnim delom si se ukvarjal že v mladosti. Že dolga leta pa si v našem prostoru znan kot tudi urednik otroške revije Pastirček, ki izhaja že 75 let. Kaj ti je pri tem najbolj v zadoščenje?

Največje zadoščenje je to, da je msgr. Humar že v začetku aktiviral učitelje, starše in otroke, da so bili skupno z uredniškim odborom osnova revije. Tako je tudi danes. Ko so bili lani otroci zaprti, so tudi starši sodelovali pri raznašanju Pastirčka. Na Goriškem so naročeni vsi otroci, na Tržaškem malo manj, to je velik uspeh! Lahko se tudi pohvalimo, da kar 60% otrok sodeluje s spisi, risbicami in odgovori pri vsaki mesečni številki. Še vedno tiskamo polovico revije črno-belo, tako da otroci sami barvajo: na tak način je Pastirček čudovit, lepši, kot če bi ga pobarvali ilustratorji ali tiskarji. Pastir je samo Kristus, vsi ostali, tudi urednik, smo pastirčki z istim poslanstvom – širiti Jezusovo pozitivno energijo na preprost način, s preprostimi besedili, ki rastejo iz korenin slovenstva in krščanskega sporočila. To Pastirček dela že 75. leto. Zato smo ob obletnici povabili otroke in starše, velike in male pastirčke, naj do konca letošnjega šolskega leta napišejo oz. narišejo svoje spomine na sodelovanje z revijo.

Vsi Goričani ti bomo za vedno hvaležni za številna pomembna obnovitvena dela, pri katerih si imel odločilno vlogo, od raznih župnišč prek KCLB in Travnika do koče v Žabnicah. V zadnjih letih je morda največji projekt obnova zgodovinske slovenske stavbe na Placuti …

Marsikdo misli, da mi je zelo všeč delati te stvari. To je le delno res. Meni je všeč stvari končati – čim prej in tem bolje. To, da poznam veliko podjetij, tehnikov, načrtovalcev in oseb, ki se s tem ukvarjajo, in ponižno vprašam za nasvete, pa tudi v Rimu prihajam do informacij, preden postanejo uradne, lahko močno olajša delo. Gre za to, da lepo sodelujemo z načrtovalci, izvajalci del in z mano, ki dela usmerjam, in da smo na koncu zadovoljni vsi. Mislim, da so do zdaj vsa podjetja in obrtniki odgovorno in hitro opravili svoje delo. Ko se govori jasno, je vse lažje.

Na Placuti smo se malo ustavili, ker je zmanjkal denar, kot je bilo predvideno; jeseni smo vložili še eno prošnjo na Deželo, ravno prejšnji teden je izšel dekret, da bomo prejeli še 150 tisoč evrov, potem bo manjkalo dobrih 300. Nekaj si bomo izposodili oz. si vsekakor kaj izmislili, kot vedno. Božja previdnost je vedno stala ob strani tistemu, ki je zaupal vanjo. Mi smo se potrudili, da smo naredili naše, in Bog bo to gotovo nagradil; ne za nas, ampak za skupno dobro. Potrebno je namreč rešiti, kar se rešiti da. Marsikdo se sprašuje, za kaj bomo rabili stavbo na Placuti. Lahko tudi, da je ne rabimo, moramo pa jo rešiti. Placuta niso štirje zidovi in streha, temveč več kot stoletni spomin, korenine Slovencev na Goriškem. Zato moramo narediti vse, kar moremo, da se ohrani. Če bomo potem to uporabili samo mi ali bomo dali prostore delno v najem, da olajšamo davčna bremena in stroške za vzdrževanje, bo druga stvar. Reševati pa je treba vse, kar se rešiti da.