Suzin svet

Trave

Trave

Piše Suzi Pertot / V simfoniji zelenja ...

Trave imajo veliko dušo
in mehke mehke zelene roke.
Šel bom
in se mednje vrgel na obraz.
Trave so daleč od ljudi.
Ivan Minatti

Ne spominjam se, ali sem že pisala o travah. Vem, da Minattijevo pesem o majskih travah vedno rada prebiram. In priznam, da sem že od otroštva sanjala, da bi imela svoj lastni, mali travnik, kjer bi si lahko sezula čevlje in bosa okušala svežino pomladne rose.
Brez trav si ne znam zamišljati poletja. Povezane so z njim, kot pesem. Ko usahnejo, je tudi poletja konec. In veselja. Predvsem veselja. Tistega norega otroškega veselja, ki se prebudi v duši, ko greš čez travnik in čutiš bilke, ki se klanjajo korakom, in vonj po pohojeni travi, ki pripoveduje o preteklosti, o časih, ki jih že zdavnaj ni več, in o trenutkih, ki smo jih zatajili. Med trave bi šla in iskala zvezdne utrinke, ki so padli med bilke.
Trave… tako rada jih imam. Menda mi je to ostalo iz šolskih let, ko me je poučeval pokojni profesor, slavist in pesnik Vinko Beličič. Ko nam je govoril o travah, o njegovih belokranjskih tratah, mu je vsakič zažarel obraz. In oči so se zazrle mimo nas v njemu prepovedane daljave. O travah je pripovedoval kot o brezmejnem, nedotakljivem bogastvu. In ni razumel nas, malomeščanov, ki travnik pred hišo kosimo vsak teden, nekateri celo vsak drugi dan, da je čim bolj podoben igrišču za golf. Ne, travam moraš pustiti, da rastejo, da gredo v seme, da se pokažejo v svoji raznoliki lepoti in zadišijo po poletju. Sanjal je o visokih travah, v katerih so se skrivali otroci. Nekoč… Nekje… Pred že veliko leti. In prav zato me je nekako zmrazilo zadnjič, ko sva se s prijateljico odpravili na Matajur in je njen mali sinček, kateremu gre sicer vsa pohvala, ker je eden tistih redkih otrok, ki še znajo hoditi v gore, potarnal, da je vse naokoli preveč trav.
Menda ljudje dandanes sploh ne vemo za trave. Za majske trave, o katerih je pisal Minatti, za poletne trave, ki valovijo v vetru in se izgubljajo na obzorju kot morje. Ljudje, ki živijo v mestnih blokih, namreč vedo le za pokošene zelenice ob robu avtocest, za travo, ki mu pravijo plevel in jo preganjajo s človeku in naravi strupenimi herbicidi. Trave so jim kvečjemu odveč. Poganjajo iz cementa in kvarijo videz brezmejnih parkirišč ob nakupovalnih središčih, poganjajo ob cesti, neuničljive so v cementnem vsemirju, ki ga je zase in za svoj zaslužek ustvaril človek. Ujete trave se sploh ne zibajo v vetru, ne oplajajo se, ne rojevajo semen. Nekako tako kot mi ljudje, ki, ujeti v nezaznavno in brezizhodno žalost, postajamo topi samotarji.
Kot otrok sem na majhnem balkonu, ki je gledal na sosednji blok, sanjala o travah. Bila sem eden izmed tistih srečnih otrok, ki so še vedeli zanje. Za njihov božajoči objem, za skrivnosti, za cvetje, za murne in kobilice. Svet trav, svet otroških sanj. Na srečo me je mama večkrat vodila med kraške travnike, kjer sva nabirali rože. Rože, kajti travniki cvetijo. Vsi travniki cvetijo, pa čeprav nikoli v istih barvah. Kot smo si ljudje različni med seboj, tako so si različni travniki. Menda ni dveh, ki bi si bila popolnoma enaka.
Mediteranski travnik je ubog in neizprosen, kot so neizprosna dolga, žgoča mediteranska poletja. Med travami rasteta osat in trnje, vsaka bilka se bori za drobcen prostor med kamenjem in vetrom. Pa vendar diši mediteranski travnik. Opojno diši po smilju, žajblju in razbeljenem pesku. Diši po soli in morju, po neskončnih nočeh med valovi in zvezdami. Mediteran, kjer vsaka trava bije svoj veliki boj. In hrepeni v vetru po daljnih, neizsanjanih obzorjih.
Drugačni so travniki rodovitnih nižin. Trave so visoke, da omotično padaš v njih objem in se utapljaš v njihovi veličini ob vsakem koraku. Rodovitna nižina ne skopari, travniki so zeleni kot najgloblji ocean, mogočno je njih valovanje, neskončna je mehka preproga cvetja in klasja. Radodarno padajo semena, da ponovno rojevajo življenje v mehki maternici sveže pokošene ravnine.
Ampak gorski travniki… Gorski travniki so nekaj posebnega, gorski travniki so najlepši. Nedotaknjeni, dostopni samo bogovom in redkim izbrancem. Nebeško lepi v simfoniji zelenja in pisanega cvetja. Bogastvo gorskih travnikov je cilj zasanjanih ljudi, ki jih majhne, žametne planike opajajo s pripovedjo o nedosegljivem. Gorske trave so žilave, krepke in vedo za neurja in viharje. Gorske trave dišijo in so zdravilo za dušo in telo. Gorski travniki cvetijo do onemoglosti. In izžarevajo barvne odtenke, ki segajo v neskončnost, kot tiha, komaj zaznavna, radostna simfonija lepote. Tam gori, visoko, v svetu, ki je nedostopen vsakdanu. V svetu, ki je namenjen samo tistim, ki se ne bojijo poti. Niti najbolj strme.
Trave. Moje od nekdaj neizsanjane trave. Trave, ki valovijo, ki se zibajo v vetru, trave, ki se upogibajo pod težo utrujenih korakov. Trave, ki silijo v nebo in žgečkajo oblake, daleč, na obzorju. Trave… (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

15.07.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!