Tradicionalna slovenska hvaležnica pri Sv. Justu

Trevisi je vernike spodbudil k hvaležnosti, solidarnosti in širjenju pogleda onkraj materialnega

Tradicionalna hvaležnica je za slovenske vernike na Tržaškem vedno priljubljen in pričakovan dogodek, trenutek razmisleka o pomenu hvaležnosti in zahvale za darove, ki nam jih daje zemlja. Pred stolnico sv. Justa so se tako v nedeljo, 9. novembra, zbrali verniki, med njimi tudi skavti in narodne noše. Slovenski duhovniki s tržaškim škofom Henrikom Trevisijem na čelu so pred vhodom pripravili kratek obred, ki mu je sledil skupni prehod oz. jubilejno romanje skozi svetoletna vrata.

V stolnici je sledila slovesna sveta maša, ki jo je ob somaševanju slovenskih duhovnikov daroval škof Trevisi. Mašo je bogatilo petje zbora Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta pod vodstvom Bogdana Kralja in ob orgelski spremljavi Tomaža Simčiča. Pri petju ter pri branju beril in prošenj so sodelovali tudi skavti SZSO. Ti so med hvaležnico tudi prinesli škofu pred oltar darove zemlje posameznih slovenskih župnij.

V homiliji je Trevisi poudaril, kako sta hvaležnica in jubilej velik praznik neskončnega Božjega usmiljenja. “Ob tej priložnosti se spomnimo, da Bog skrbi za nas, da smo del Božje družine in da se zbiramo, da bi skupaj praznovali Njegovo dobroto. Hvaležnica nas spominja na darove zemlje in na trdo delo človeka. Danes pa pogosto mislimo, da je vse izključno naša zasluga – delo, tehnika, gospodarski uspeh – in pozabimo pogledati onkraj materialnega ter se zahvaliti Bogu za življenje, zemljo in njene sadove,” je poudaril Trevisi in opozoril, da kadar v našem življenju ni hvaležnosti do Boga, začnemo misliti, da je vse naše, in postanemo ljubosumni, ker se nam zdi, da imajo drugi vedno več. Tako začne prevladovati individualizem. “Zahvalimo se Bogu, da nam je dal bratstvo. Če ne širimo svojega pogleda in pozabimo na neskončno Božjo ljubezen, postanemo revnejši in žalostnejši. Bog skrbi za nas – Jezus je umrl za nas, Oče je dal Sina za nas. Pomislimo, kako dragoceni smo Mu. V jubilejnem letu se spomnimo te Božje ljubezni in tega, kako Bog skrbi za nas, za naše družine in naše skupnosti.”

Bog nas želi ozdraviti brezbrižnosti, je še nadaljeval tržaški škof. “Zato, ko srečamo starejšega, bolnega, revnega ali koga v stiski, pomagajmo mu. Spomnimo se, da smo bili tudi mi kdaj krhki in da nam je kdo pomagal. To pomeni biti hvaležni Bogu: imeti pogled hvaležnosti na dar življenja in ga deliti z bližnjim. V tem srečamo Boga. Bog nas uči: evangelij je naša šola, Jezus naš učitelj. Od njega se učimo poslušati ljudi v stiski in imeti potrpežljivost, kakršno ima On z nami.”

Ob koncu je Trevisi poudaril, da moramo znova ovrednotiti besede, kot so posluh, potrpežljivost, odpuščanje, radodarnost in zaupanje. Za vse to moramo odpreti svoja srca ter se približati izviru evangelija in Božje ljubezni. “Krščanska ljubezen presega vse ovire, približuje oddaljene, povezuje tujce in lahko naredi prijatelje tudi iz sovražnikov; premosti celo tisto, kar se človeško gledano ne zdi premagljivo. Vstopa v najbolj skrite gube družbe, dela čudeže in nima meja. Ljubezen je način razumevanja življenja in način, kako ga živimo. Cerkev, ki nima sovražnikov in ne pozna meja v ljubezni, je Cerkev, ki jo potrebujemo.”