Kultura

Tone Kralj in Slovanska kapela Lamberta Ehrlicha

Tone Kralj in Slovanska kapela Lamberta Ehrlicha

Piše: Saša Quinzi / Ovrednotimo umetnino iz kapele na Streliški ulici v Ljubljani, ki je za daljši čas “poniknila”

V zadnjem zvezku revije Acta Historiae Artis Slovenica, ki jo od leta 1996 redno izdaja Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta na SAZU-ju, je umetnostna zgodovinarka Ana Lavrič posvetila daljši in z običajno izčrpnim dokumentarnim gradivom podprt članek o dveh slovansko-slovenskih svetniških panteonih, ki sta nastala v previsnih letih druge svetovne vojne. Prvega je pod budnim očesom Jožeta Plečnika leta 1939 izvedel Slavko Pengov in je še danes viden na zunanji fasadi mizarske delavnice v poslovilnem kompleksu ljubljanskih Žal. Slovanska kapela sv. Cirila in Metoda, ki jo je Tone Kralj poslikal v Akademskem domu sv. Cirila leta 1940 po naročilu Lamberta Ehrlicha, pa je veljala za izgubljeno, njeno dokaj celovito podobo pa nam posredujejo fotografije in članki, objavljeni ob blagoslovitvi, in nedavno odkriti skromni fragmenti. Ti so se pokazali ob preurejanju prostora za potrebe učilnice Waldorfske šole, ki domuje v nekdanjem Cirilovem domu na Streliški ulici ob vznožju ljubljanskega gradu.
Bogoslužju namenjen prostor je Kralj slikarsko razdelil na dva dela, s slovansko-ekumensko vsebino je zamejil prezbiterij, s slovensko-marijansko vsebino pa zaznamoval občestveni del, namenjen študentom, ki so prebivali v domu. V središču oltarne stene tako stojita slovanska apostola Ciril in Metod, pokristjanjeni Slovani za njunim hrbtom pa tvorijo iluzionistično globok apsidalni polkrog. Z leve proti desni si sledijo Slovenci, Hrvati, Srbi, Čehi, Slovaki, Poljaki in Rusi, za njimi, na skrajnem desnem robu, se je sam Tone Kralj tudi portretiral. Nad to množico vernikov se v ozadju dvigajo narodna svetišča – naj tu omenimo samo Sv. Višarje in Sv. Goro – čeznjo pa se pneta mavrična loka. Krajši stranici prezbiterija dopolnjujejo liki prostostoječih slovanskih svetnikov: na severni steni stojijo drug ob drugem Rus sv. Vladimir, Poljaka sv. Andrej Bobola in sv. Kazimir, Hrvat bl. Marko Križevčan in Čeh sv. Venčeslav; na južni, krajši steni še Rusinja sv. Olga, Slovenka sv. Ema Krška in Čehinja sv. Ljudmila.
V občestvenem delu je Kralj upodobil Gospo Sveto z vojvodskim prestolom kot temelj slovenske državnosti in božjepotno svetišče na Brezjah, dalje še Brezmadežno kot zmagovalko nad peklenskimi silami – k njej se z leve in desne obračajo pomoči potrebni -, ob vratih pa ekspresionistično podan prizor Jezusa, ki pomiri vihar. Evangelijski odlomek izzveni kot odkrita aluzija na akademski klub Straža, ki ga je vodil Ehrlich, in glasilo “Straža v viharju”. Poslikavo je umetnik zaokrožil na stropu z zmagoslavnim Križanim, ki je obdan s Sv. Trojico in simboli evangelistov.
Slikarsko opremo kapele je v celoti poravnal iz lastnega žepa Lambert Ehrlich, ki je Toneta Kralja najbrž poznal zaradi domačih Svetih Višarij. Svetišče in Križev pot je dolenjski umetnik poslikal leta 1930, o njegovi povezavi z naročnikom priča tudi nagrobnik družine Ehrlich na pokopališču v Žabnicah. Kapelo je Lambert Ehrlich blagoslovil 17. novembra 1940, točno leto za tem, ko so nacisti na Češkoslovaškem zaprli vse univerze in višje šole. Iz Prage je zato v Ljubljano pribežal Čeh František Valena, v domu pa je stanoval tudi Slovak Ján Kostiha, ki je študiral slovenščino. Njuna prisotnost je bila med drugim porok, da je bila kapela tudi dejansko slovanska.
Ehrlich si je s slikarskim naročilom nakopal tudi velike težave, saj se je del lotil brez vednosti škofijskega ordinariata in lastnikov stavbe. V nos je šla tudi javna hvala Kraljeve poslikave ob blagoslovitvi. Vse to je privedlo do dolgih razčiščevanj in naposled do novega dogovora z lastniki, ki je bil podpisan 7. oktobra 1941. Ehrlich je ohranil dostop do knjižnice in kapele, dom pa bi moral zapustiti najkasneje do 1. avgusta 1942, a so ga 26. maja, v isti Streliški ulici, likvidirali komunistični VOS-ovci.
Kot ugotavlja Ana Lavrič, poslikava Slovanske kapele združuje Ehrlichovo prizadevanje za krščansko edinost in “njegov politični program, v katerem je načrtoval zvezo slovanskih narodov v okviru velike srednjeevropske konfederacije od Baltika do Egeja. Slovenija naj bi imela v uniji posebno vlogo povezovanja severa z jugom in vzhoda z zahodom; Kralj je najbrž (tudi) zato na začetku kompozicije izpostavil in likovno poudaril Svete Višarje, ki na tromeji slovanskega, germanskega in romanskega sveta predstavljajo povezovalno poslanstvo slovenskega naroda, t. j. Ehrlichovo idejo ‘višarskega slovenstva’”.
Usoda Slovanske kapele je z nasilno smrtjo naročnika in povojno diktaturo kot kraška reka za daljši čas poniknila pod vidno površino, a je še naprej tlela v zavesti Toneta Kralja, ki je “na izviren način interpretiral Ehrlichove verske in politične misli”. Serijo slovensko-slovanskih svetnikov je kmalu za tem, leta 1944, ponovil v cerkvi sv. Jožefa v Soči, presenetljivo pa srečamo posamezne likovne motive in kompozicijske oprijeme bistveno kasneje, v štandreški župni cerkvi sv. Andreja apostola, ki jo je Kralj poslikal v letih 1963 in 1964. Najbolj in najprej nas pritegne prizor Jezusove pomiritve viharja, saj (…)

Celoten zapis v tiskani izdaji

Slike

30.08.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!