Tišina, beseda, glasba
Kostanjevica / Glasba z vrtov sv. Frančiška / David Bandelj in Ingrid Mačus
Tišina, beseda, glasba je bil naslov večera, s katerim sta David Bandelj in Ingrid Mačus v torek, 7. maja, v dvorani Frančiškanskega samostana Kostanjevica v Novi Gorici uvedla letošnjo, 28. koncertno sezono cikla Glasba z vrtov sv. Frančiška.
David Bandelj je pesnik in glasbenik, rojen v Gorici leta 1978. V Ljubljani je doktoriral iz primerjalne književnosti, doslej je objavil šest pesniških zbirk, knjigo esejev in dve literarnozgodovinski monografiji; poezije objavlja v slovenskih literarnih revijah in prevodih, nastopa na domačih in mednarodnih festivalih. Za različne tiskane in spletne medije v Italiji, Sloveniji in drugod piše eseje, zapise in kolumne iz literature, družbenih vprašanj in glasbe. Poučuje na liceju Gregorčič v Gorici, je zborovodja Mešanega mladinskega zbora Emil Komel iz Gorice in dirigent Komornega orkestra Nova iz Nove Gorice. Ingrid Mačus (1989) se je glasbeno izobraževala najprej v Novi Gorici, v Ljubljani je končala študij klavirja in muzikologije, v Vidmu je diplomirala iz kompozicije. Njena glasba je bila uvrščena na različne dogodke in festivale. Iz strasti do poezije rada raziskuje izrazne povezave med zvokom, besedo in pomenom. Preizkuša se tudi v orkestrskem delu, komorni operi in glasbi za film. Poučuje klavir in glasbo.
David in Ingrid sta leta 2016 prvič sodelovala na pobudo pesnice Petre Koršič v okviru njenega avtorskega cikla AD HOC. Njuni razgledani in rahločutni umetniški duši skupno opazujeta prostor zvočnosti preko poezije in glasbe. “Kjer se pomen raztopi v občutek, se naredi razpoka in priložnost za stik, ki pulzira v lastnem ritmu … Poezija Davida Bandlja ima lasten čas postajanja v skladu z zakonitostmi poetike, ki se odpira vertikalno navzgor in korenine svetlobe globoko izrašča v zemljo. Ta poetika ne potrebuje glasbe, a jo izzove, jo naredi slišno, kot bi kazala na vzporedno krožnico v skupnem prostoru iskanj. Na trenutke se iz skupnega osišča sprožijo dolgi snopi, ki rahlo posvetijo v smer tistega, kar vselej ostaja skrito, kot življenje v semenu za novo setev, kot občutek nevednosti, ki nam omogoča, da se pogled razpre navzven in opazi možnosti vsega tistega, kar lahko gre skozi zrak,” je bilo zapisano na koncertnem listu.
Tema in svetloba, tišina in elektroakustični zvoki, glas, glasba in pesem so se na koncertu prepletali v edinstveni celoti in oblikovali neobičajen, doživljajski, interakcijski pesniško-glasbeni večer ter poslušalcem, ki so napolnili dvorano starodavnega samostana, ponudili prav posebno in pristno izkušnjo kontemplacije vznemirljive lepote. Pesnik prisega na moč poezije, trdno verjame, da verzi sami spregovorijo tem, ki jim znajo prisluhniti. Resnobno, in vendar s srcem v roki je razprl vrata svojega notranjega sveta, v katerem išče svetlobo. Občinstvu je daroval stihe izbranih poezij iz pesniške zbirke Ronin, besede, prečiščene do kosti, ki so vzbujale nepredvidljive vzgibe. Pri tem mu je sooblikovalka unikatnega umetniškega projekta pomagala s svojo izvirno meditativno glasbo s pridihom vzhodne mističnosti. Iz klavirskih strun je iztrgala številne zmožnosti tega mnogoličnega instrumenta, njegov običajni zven preoblikovala v posebne zvočne efekte, ki so spominjali na brnenje zvonov, šumenje, ponavljajoče melodije litanij ali pa na nižje tone. Kdaj pa kdaj je pesnik utihnil in prepustil mesto glasbi, med poslušanjem katere so še dalje odmevale njegove besede, tokrat iz ust pianistke, ki so vabile v še globljo introspekcijo.
Skratka: šlo je za več kot zgolj recital ali koncert, šlo je za globlje in bolj celostno doživetje.
