Tipkanje v deževni nedelji

Tako prijetno toplo je bilo še takrat, ko me je nekdanja sovaščanka vprašala, zakaj se ne veselim najlepšega letnega časa… jeseni. Bila bi krivična, če bi trdila, da jesen nikoli ni lepa. So dnevi, ki so polni poezije, nežne poezije v barvah. Jesen, predvsem če ni te obilice dežja, ki ga imamo letos, zna biti prelestna in magična. In nežna, topla, zlato rumena barva lahko pozlati svet. Pa tudi misli, če se ji predamo in pozabimo na sivino, ki jo nosimo v sebi. A kljub vsej magični lepoti ima ta zlato rumena pokrajina vendarle, nekje čisto na dnu, prizvok tistega žalostnega, tistega nostalgičnega, tistega bolečega, tistega dušečega minevanja.
Jesen življenja… Morda je ravno to razlog, da jeseni ne maram. Ker diši po nečem, ki se počasi izteka. Jesen življenja ima težak prizvok. Najraje bi človek šel, se vrnil nekam med zelenje in iskal poletje. Iskal svetlobo. Iskal življenje. Jesen življenja je lahko samo siva. Nobene barve. Ničesar zlatega ni več. In zato živim za večno poletje, hlinim, sanjam o večnem poletju. Vem, da je laž, vem, da je nemogoče, da bi bilo poletje večno. Ni pa res, da bi se ga naveličala. Jaz bi se poletja nikoli ne naveličala, gole kože pod soncem, lahke, ohlapne majice, sandalov, peska in zaprašenih cest, asfalta, ki se topi v soncu, morja, ki se oprijemlje kože, in svetlobe brez konca. Poletja se ne moreš naveličati. Je kot življenje. Tudi življenja se ne moreš naveličati. Vsaj jaz ne.
Ljudje živimo za svetlobo. Obožujem svetlobo. Tisto, ko zatisneš veke, pa ti seže vseeno do srca. Tisto, ki jo okušaš z zaprtimi očmi in te prebuja zjutraj. In ti ne pusti, da bi spal, da bi zamujal lepoto. Da bi zamujal življenje. Tisto svetlobo ljubim, ki greje, ki preganja žalost in zle misli. Tisto, ki gleda v prihodnost in pušča za seboj temo preteklosti. Enostavno lažje je, ko je svetlo, ko ni teh težkih, pretečih oblakov. Vse je lažje. Predvsem pa živeti.
Ne vem, zakaj tako potrebujem svetlobo. Mož mi včasih teži, da prižigam preveč luči, da nisem varčna. Res jih prižigam. Nekoč sem kupovala samo žarnice za sto vatov. Zdaj so mi varčne sijalke pretemne, prenežne. Doma potrebujem svetlobo. In poleti že navsezgodaj zjutraj odprem vsa okna, da lahko sonce vstopi. Skupaj z vetrom in svetlobo. Morda je to značilno za ljudi, ki jim prepogostokrat lega otožnost v dušo. Tista moreča otožnost, ki jo je potem tako težko na kateri koli način pregnati, pa čeprav zna biti otožnost lepa. Včasih, ko se spaja s srečo.
Svetloba začne polagoma bledeti že nekje avgusta. A septembra postane jasno kot na dlani. Konec je. Tema prihaja. Tema popoldnevov, tema dolgih večerov. Tema v nas in okoli nas. Večeri prihajajo vse prej, kot bi nam hoteli krasti ure, življenje. Večeri so vse daljši in zjutraj, ko nas obveznosti prisilijo, da vstajamo ob zori, je zunaj še tema. Tako gosta, da se navadno skrijem pod odejo in stisnem v klobčič, da bi ušla prihajajočemu dnevu. Ah, tista poletna jutra, ko je ob petih že svetlo, ko ptičji spev poje glasno hvalnico soncu, ko narava prekipeva in modra in rumena kraljujeta na nebu. Poleti je nebo tako svetlo, da sega njegov odsev prek hiše do sanj. In preganja težave, moreče misli, pesimizem. Svetloba je nekako kot zdravilo. Poživilo. Morda celo mamilo. Ne vem, ali se samo meni dogaja, da sem zvečer največji pesimist, ko se zjutraj zbudim in je zunaj sonce, pa se mi zazdi vse lahko. Težav ni več, ovire so premagane, poguma je na pretek. Tema prinaša strah, negotovost, bojazen. Ko zasije sonce, je vse lažje. Predvsem živeti je lažje. In to ni malo.
Vem, kako sem včasih kot otrok težko zaspala. Veliko otrok je takih, da jih je strah teme. Misli postanejo tedaj ogromne, prevelike. Tema je dušeča, težka, včasih tako gosta, da ne moreš skoznjo. In polna je sovražnih zvokov, polna neznanih bitij, polna vsega tistega, česar ne maramo. Predvsem spominov, bojazni, bolečine. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji