Terapevtski zapis - Svoboda in tesnoba

Pred leti je pri ljubljanski založbi LUD Literatura izšla zbirka kratkih zgodb z nekoliko nenavadnim naslovom Antologija tesnobe, ki je nastala na pobudo urednice Dijane Matković. Povabljeni avtorice in avtorji so v svojih zapisih razmišljali o občutku tesnobe. Pisatelj in kresnikov lavreat Davorin Lenko je med drugim zapisal, da ga tesnoba zajame vselej, ko mora prečkati visok most ali široko reko …

Spominjam se tudi, kako sem med pripravami na izpit iz francoske zgodovine v času svojega dodiplomskega študija dobil v roke tanko knjižico z naslovom Liberta’ (Svoboda), ki je izšla pri založniku Il Mulino v Bologni in v kateri je avtor Mauro Barberis na zelo nazoren način prikazal koncept svobode od antike do dvajsetega stoletja.

Kaj druži obe knjigi? Na videz zelo malo, prva je zbirka literariziranih pričevanj, druga pa filozofsko-zgodovinska študija. Stična točka pa vendarle obstaja. Po koncu epidemije koronavirusa ju bo treba nujno dopolniti, saj pojma svobode in tesnobe v tem času dobivata nove konotacije, čeprav se tega morda ne zavedamo.

Zanimiv je podatek, da se je človeštvo skozi vso zgodovino borilo, da bi si zagotovilo osebno, kulturno, politično, gospodarsko in še marsikatero drugo svobodo. V tem boju so misleci in filozofi zahtevali, da se določena zagotovila zapišejo v temeljne listine, kot so na primer državne ustave in mednarodne konvencije.

Dejstva pa te dni kažejo ravno nasprotno, in sicer družbo, ki je takoj prisluhnila pozivu stroke in oblasti ter se je bila pripravljena odpovedati velikemu delu težko pridobljene svobode z edinim ciljem premagati največjo preizkušnjo, ki jo doživlja od konca druge svetovne vojne, vsaj kar se Italije in zahodne Evrope tiče. Težko si predstavljam, kako jo doživlja vsak posameznik, prav gotovo pa bo treba to izjemno izkušnjo po njenem koncu še večkrat prežvečiti in jo prebaviti.

Strokovnjaki opozarjajo, da se v takem obdobju utegnejo povečati občutki tesnobe in depresije. Bolj ko smo v stiku sami s sabo, globlje začnemo kopati vase. Sreča v nesreči je morda le v tem, da sta nas koronavirus in samoizolacija doletela ob koncu zime in začetku pomladi, ko se dnevi vztrajno daljšajo. Sonce nam ponuja vse več vitamina D, ki krepi tudi našo odpornost in sposobnost okrevanja po bolezni.

Če mi je dovoljeno spregovoriti o sebi in lastnem doživljanju tega časa, moram reči, da mi ukvarjanje z novo družinsko članico, hčerkico Martino, ki bo kmalu stara poldrugi mesec, dneve polni ne le z delom, ampak tudi in predvsem s smislom. Prav tako imamo srečo, da nam ni treba biti zaprti v kakem utesnjujočem mestnem ali predmestnem stanovanju, saj si lahko privoščimo posedanje na vrtu ali sprehod po kraški gmajni.

Kljub temu se tudi minimalnemu odmerku tesnobe ne morem izogniti. Čeprav sem svoje obiske v trgovini (v vas nam kombi dvakrat tedensko pripelje svežo peko), lekarni in na bencinski črpalki razredčil na minimum,  mediji in predvsem družbena omrežja vseeno vplivajo. Zadnja niso le nujna pomoč pri vzdrževanju stikov s prijatelji in znanci, ampak tudi bombardiranje z vsemogočimi novicami, predvsem o številu okuženih in žrtev. Znanka mi je zaupala, da medijem to dovoli le trikrat dnevno, ostali čas pa skuša preživeti ne le v fizični, ampak tudi duhovni izolaciji. Prav tako sva z ženo prišla do dogovora, da spremljamo le špico večernega TV-dnevnika, ki traja kako minuto.

Največji odmerek tesnobe pa zagotovo predstavlja omenjeni odhod po nakupih. Povsod so svarila, da se je treba držati varnostne razdalje, da je dovoljeno v prostore vstopati posamično, da si je treba razkuževati roke itd. Dejansko gre za izredno stanje, kako se bomo nanj odzivali, pa je odločitev vsakega izmed nas. Seveda do določene mere.

Nisem sicer kompulziven kupec, mi je pa všeč gledati trgovske police, primerjati ponudbo in cene različnih izdelkov. A v takem stanju duha to enostavno ni mogoče. Pogled na blago vzbuja tesnobo, kot bi ti hotelo povedati: čim prej pograbi vse, kar potrebuješ, in se poberi iz tega prostora, kjer je največja možnost, da se česa nalezeš. Dejansko so današnji dnevi še zaostrili pojem non lieu (nekraj), ki ga je leta 1992 skoval francoski antropolog Marc Auge’. Skovanka označuje tiste kraje, kjer se v sodobnem času ljudje srečujemo, ne gojimo pa nobenega mesebojnega stika. Danes smo še korak naprej od tega. V takem nekraju bližnji ni le več samo nihče, ampak lahko postane celo tvoj sovražnik, saj nikoli ne veš, česa se boš od njega nalezel.

Zaključim naj še z enim spominom iz bližnje preteklosti. Ko sem začel nekoliko bolj živeti svoje literarne ambicije, me je nekdo opozoril, da utegne moje pisanje spominjati bolj na terapijo kakor na književnost. Kritiko sem vzel zelo resno in skušal stopiti korak dalje od osebne izkušnje. No, za tale zapis in za mnoge ostale, ki nastajajo v tem času, si upam trditi, da so terapevtski. Za zmanjševanje tesnobe in pridobivanja občutka svobode, ki ga dajejo.

 

Primož Sturman

Brje pri Koprivi, 17. marca 2020

Naš sodelavec prof. Primož Sturman v času epidemije piše, da "se je človeštvo skozi vso zgodovino borilo, da bi si zagotovilo osebno, kulturno, politično, gospodarsko in še marsikatero drugo svobodo."

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme