Tempo življenja narašča, učenje glasbe pa zahteva čas in disciplino

Pri Glasbeni matici (GM) so pred kratkim za ravnatelja potrdili Manuela Fighelija, ki je sicer že nekaj časa opravljal vlogo vršilca dolžnosti ravnatelja te pomembne glasbene ustanove. Z njim smo se pogovorili o novem šolskem letu, izzivih novega časa in Evropski prestolnici kulture.

Upravni odbor vas je potrdil za ravnatelja, kakšni so vtisi?

Zelo sem zadovoljen in počaščen, da imam priložnost voditi tako pomembno ustanovo, ki ima bogato čez 100-letno zgodovino in iz katere je izšlo veliko glasbenikov, tako profesionalnih kot takih, ki ne živijo od tega, ampak še naprej gojijo ljubezen do glasbe.

Kako se je začelo novo šolsko leto? Kateri instrumenti so bolj priljubljeni?

Leto se je začelo spodbudno. Imamo skoraj 90 novih vpisanih, kar je sicer naš letni trend (kakšno leto manj, kakšno več). Opažamo, da je na več področjih zaradi različnih dejavnikov, med drugim demografskega padca, upad pri vpisih. Na srečo nas zaenkrat ti dejavniki niso še prizadeli, tako da so naše številke stalne. Imamo približno 500 gojencev pri individualnem pouku.

V četrtek, 7. novembra, smo imeli uradno odprtje novega šolskega leta v prostorih Zadružne kraške banke na Opčinah, na katerem smo nagradili najuspešnejše učence. S pomočjo fundacije CRTrieste namreč vsako leto priredimo slovesen dogodek, na katerem podelimo štipendije učencem, ki so dosegli zavidljive rezultate na raznih tekmovanjih. Ravno v teh dneh sem pregledoval vse prošnje in res so me presenetili vsi vrhunski dosežki, ki so jih ti gojenci dosegli na državni in mednarodni ravni.

Obiski in odzivi na dnevu odprtih vrat so bili tudi letos zelo dobri. Nekateri instrumenti so bolj popularni, drugi pa manj in jih je treba več promovirati, da pridejo do izraza. V naši ponudbi imamo vse instrumente, opažam pa, da klavir, tolkala in kitara ne poznajo krize. Pri teh imamo naval vpisov. Letos sem presenečen, ker je naraslo zanimanje za harmoniko, ki se je v zadnjih letih nižalo, in za violončelo.

Prisotni ste na Tržaškem, Goriškem in Videmskem. V čem se vidijo razlike v teh okoljih?

Kapilarna prisotnost na celotnem območju, kjer prebiva slovenska narodna skupnost, je zelo pomembna, saj imajo starši razrede oz. pouk v neposredni bližini. Po drugi strani imamo tudi negativno plat, saj so otroci oz. gojenci manj povezani. Oddaljenost med Tržaško in Videmsko je vsekakor znatna. Značilnost glasbe pa je ta, da povezuje. Več kot so otroci skupaj, bolj so veseli, lepše je razpoloženje, gojenci se med drugim družijo, primerjajo, spoznajo in vse to pripomore k motivaciji. Prav zaradi tega smo se že pred leti odločili, da imamo čim več srečanj med posameznimi podružnicami. Naša stalnica so komorne igre, seveda nastopi, ustanovili smo tudi mladinski orkester, ki ga sestavljajo izključno naši učenci z vseh podružnic. Omenjal sem motivacijo, ta je res ključna, zato imamo pogoste nastope, delavnice in raznolik program, da lahko učenec napreduje. Pogosto tudi sodelujemo na odprtjih razstav, kulturnih večerih ipd., da se gojenci predstavijo širšemu občinstvu. Pri tem gre zahvala staršem, ki imajo tako kot profesorji zelo pomembno vlogo pri študiju in motivaciji. Dolgoletni ravnatelj GM Bogdan Kralj je vedno rad ponavljal, da so za uspeh pomembni trije dejavniki: talent in delo, spodbuda staršev in vloga profesorja. 

V vlogi ravnatelja sem imel priložnost bolje in na drugačen način spoznati profesorje na GM in lahko rečem, da imamo odličen kader, ki se res zelo trudi, in to dokazujejo uspehi na tekmovanjih, koncertih, revijah itn.

Danes se je družba močno spremenila. Kako je z vašega zornega kota spremenila glasbeno področje? Ste namreč od nekdaj pri Glasbeni matici. Kako ste doživljali te spremembe?

Odkar sem bil jaz učenec, se je svet blazno spremenil. Opažam, da so danes urniki otrok nabito polni z raznoraznimi dejavnostmi, upal bi si reči, da celo nekoliko preveč. To se seveda odraža tudi na glasbenem področju. Če si želiš biti dober glasbenik, dobro obvladati instrument ali celo živeti od glasbe oz. si želiš, da ti bo glasba kaj dala, je zelo pomembna disciplina. Vsak dan je treba imeti instrument v rokah in med igranjem misliti le na to. Biti je treba popolnoma skoncentriran. Danes poteka življenje frenetično, treba je biti hiter, odziven, vedno na razpolago ipd. Otrok ima pametni telefon v rokah, je povezan s svetom, ne doživlja napredka in tehnologije, kot so to delale prejšnje generacije, ki so doživele napredek tehnike postopoma. Oni so “padli” v ta stil življenja in to vpliva na razmišljanje, koncentracijo in disciplino. Učenje instrumenta terja čas, več ur vsakodnevno, je v bistvu redno delo. Posledično se je tudi način poučevanja nekoliko spremenil, saj je treba otroke vedno bolj motivirati, da sami vzamejo instrument v roke, da se ne čutijo prisiljeni, zato vsa čast profesorjem, ki imajo danes tako pomembno in dodatno vzgojno vlogo/nalogo pri tem. Redno koncertiranje je npr. pomemben aspekt. Gojenec namreč ve, da bo stopil pred publiko in se posledično izpostavil, zato si želi biti čim bolj pripravljen.

Druga sprememba je v ponudbi zvrsti glasbe. Danes je ob klasični glasbi še veliko drugega, mlade privlačujejo druge zvrsti in zato smo našo ponudbo tudi razširili, a na začetku jih vsekakor usmerimo najprej v klasični instrument, da imajo trdno osnovo, na kateri lahko gradijo nadaljnjo pot.

Kako pa je s profesorskimi kadri?

Težje, kot je bilo nekoč. Do leta 2011 je GM vsakega gojenca spremljala od prvih korakov na glasbeni poti vse do diplome. To se pravi, da je glasbenik lahko študij opravljal na naši šoli in nato kot privatist polagal izpite na konservatoriju. Danes to ni več možno, saj kot zasebna šola lahko učenca spremljamo le do vstopa na akademsko raven; če se odloči za to pot, se mora namreč vpisati na konservatorij. Zaradi tega nastajata dve glavni težavi. Prej smo imeli tudi krepko čez dvajset let stare gojence, nova formula pa predpostavlja, da se tisti, ki želijo na akademsko glasbeno pot, vpišejo že pri 17 letih. Takrat so že na razpolago tečaji, ki uvajajo na akademsko raven in so v sklopu programa konservatorija. To seveda neposredno vpliva tudi na kadrovanje. Prej so bili gojenci več časa pri nas in smo zato lahko opazovali tiste, ki so nagnjeni za profesorsko pot. Tega zdaj ni mogoče opaziti in v najboljšem primeru izgubimo glasbenika za pet let in se potem vrne na našo šolo oz. ga moramo sami spet privabiti.

Leta 2025 bosta Gorici Evropska prestolnica kulture. Kako ste soudeleženi pri tem odmevnem dogodku?

To je dogodek, ki prav gotovo predstavlja velik izziv za vse kulturne ustanove, prisotne na območju. Pred letom je bil potrjen Interreg projekt v sodelovanju z Ustanovo Imago Sloveniae, ki domuje v Ljubljani. Vezna nit tega projekta je mednarodni pianist Alexander Gadjiev, s katerim smo stopili v stik pred tremi leti in začeli sodelovanje, ki je privedlo do mojstrskega tečaja iz klavirja. Prvo leto smo to izpeljali sami, zanimanje je bilo neverjetno, saj so imeli udeleženci edinstveno priložnost študirati s takim mojstrom klavirja. Že v prvem letu so se poleg Slovencev in Italijanov nanj vpisali še Japonci, Nemci, Južni Korejci ipd. Leto kasneje smo pobudo nadgradili in navezali stike s prej omenjeno ustanovo v Ljubljani. Zavedali smo se namreč, da ima pobuda še velik potencial. Spet smo speljali tečaj v Gorici, del tečaja pa prenesli še v prestižno Slovensko filharmonijo v Ljubljano, kar je za vse tečajnike pomenilo veliko dodano vrednost. Udeleženci tečaja so že izredni pianisti, tudi koncertni pianisti, zato se je porodila ideja, da bi jim nudili tudi možnost nastopanja. Kot nalašč je ti dve zamisli združil EPK, saj bo postal edinstvena priložnost za nastope na uglednih odrih, prizoriščih in pred mednarodno publiko. V sklopu pobud EPK smo si zato zamislili Festival Prečkanja/Sconfinamenti, ki bi tem glasbenikom oz. tečajnikom nudil priložnost, da nastopajo tako v Italiji kot v Sloveniji in ob že uveljavljenih glasbenikih z naše in širše mednarodne glasbene scene. Ob tem nastajajo novi stiki, prijateljstva, sodelovanja, primerjanja prav v evropskem duhu, ki ga prinaša GO 2025. V tem letu je zaživela že prva izvedba festivala. Priredili smo 13 odmevnih koncertov v Gorici, Novi Gorici, Ljubljani in Čedadu. Odziv je bil odličen. Ob tem smo si zamislili še tečaj improvizacije v klasičnem stilu, ki ga je vodil priznani pianist in skladatelj Noam Sivan. Tudi na ta tečaj se je prijavilo 10 tečajnikov z vsega sveta. Festival Prečkanja je bil nazadnje izbran, da bo v naslednjem letu del uradnega programa EPK, zaradi česar smo posebno zadovoljni in počaščeni. Dodatno nameravamo obogatiti in nadgraditi ponudbo, med drugim tudi s tečajem kompozicije za pianiste, da bodo imeli udeleženci neposreden stik s skladateljem, ki jim bo razložil celoten proces ustvarjanja.

To so glavne pobude na vidiku, pri raznih projektih pa sodelujemo tudi kot stranski partnerji, zato bo dogajanje v naslednjem letu prav gotovo pestro. Čaka nas veliko dela, a sem prepričan, da tudi veliko zadoščenj.