Temeljni izziv našega časa

V spominu mi je ostal pogovor izpred kakšnih sedmih let. Srečal sem se z možem in ženo iz Izraela, ki sta hodila po Slovenski Jakobovi poti. Povedala sta mi, da kot upokojenca pogosto prihajata v Evropo za dva meseca ali več? “Zakaj”? “Ker se tu čutiva varna. Vi ne veste, kaj imate. V Izraelu živimo v neprestani napetosti zaradi atentatov. Pri vas se drugače diha, drugače spi. Ne moreva razumeti, da ste tako žalostni ljudje in se ne veselite tega, kar imate”.
V zadnjih letih se je občutek varnosti tudi v Evropi zmanjšal. Od takrat do danes smo postali še bolj zaskrbljeni in žalostni. Seveda se to pozna predvsem v večjih mestih. Ko sem letos, po več letih, ponovno obiskal Rim, je bilo v njem precej drugačno vzdušje, kot sem ga bil vajen. Vsepovsod so bili prisotni vojaki z brzostrelkami, za ogled pomembnih spomenikov smo morali skozi elektronsko kontrolo. Na Trastevere ni bilo več tistega vzdušja kot pred leti; tamkajšnji lokali so samevali, tudi s higieno je škripalo. Je to podoba prihodnje Evrope, podoba, ki bo postala za nas nekaj normalnega? Ali pa nas čaka še kaj hujšega?
Ni čudno, da nekateri vidijo rešitev v novih zidovih, ki bi poskrbeli za varnost. Glede na neodgovorno in manipulativno obnašanje levice se mi zdi povsem normalno, da vedno več podpore dobivajo desne stranke. Tudi sam sem bil, ker sem bil kritičen do islamskega totalitarizma, razglašen za nestrpneža. Nisem med tistimi, ki so že vnaprej proti obrambnim zidovom, vojski in policiji. Vsekakor je potrebno skrbeti za varnost in zaščito državljanov, za zakone, ki bodo preprečevali nasilje … Toda ali so razne ograje, dodatno usposabljanje vojske in policije, vojaki na javnih mestih, kontrole na letališčih, izgon beguncev, ki niso begunci …, dovolj veliki ukrepi? Se lahko zapremo v svoj svet? Mar nima vendarle prav papež Frančišek, ki pravi, da gradnja zidov ne more odpraviti temeljnega vzroka za strah in negotovost, kajti strah ni le posledica zunanjih vzrokov? Je danes sploh mogoče zgraditi tak zid, ki nas bo obvaroval pred raznimi atomskimi in biološkimi bombami? Kaj pa, če se bomo na koncu pobijali znotraj obzidja in prav zaradi tega zidu?
Nasprotniki gradnje zidov poudarjajo, da je rešitev v dialogu, v pogovoru o vsem, kar se dogaja. Toda, je dialog v določenih primerih sploh možen? Kaj dialog v resnici sploh je? Kaj narediti, ko kdo dialog zlorablja in ga zgolj igra, v resnici pa ima drugačne načrte? Sam sem do nekaterih opevanih dialogov zelo skeptičen. Morda tudi zaradi izkušenj z jugoslovanskim bratstvom. Ne zdi se mi prav, da bi iz koledarja svetnikov črtali sv. Janeza Kapistrana in bl. Marka iz Aviana. Tudi križarske vojne zame niso bile samo slabe, kot jih prikazuje marksistična in laicistična literatura.
Kljub vsemu zgoraj povedanemu pa je dejstvo, da si mnogi kristjani prizadevajo za iskren in pristen dialog. Tudi mnoga cerkvena gibanja, kot npr. Marijino delo, Skupnost sv. Egidija, Občestvo in osvoboditev … Prizadevajo si tudi za dialog z ljudmi, ki pripadajo drugim kulturam in veram. Ocenjujem, da njihova prizadevanja niso brez napak in spodrsljajev, a vendarle so dragocena. Tudi med muslimani je veliko ljudi, ki so dialoško naravnani. Če ne bi bilo tako, bi se človeštvo že pokončalo in povsem uničilo tudi planet, na katerem živi. Predsednik papeškega sveta za medverski dialog, kardinal Jean-Louis Pierre Tauran, je v nekem intervjuju dejal: “Na dialog smo obsojeni”. Kaj je dialog? V prvi vrsti dialog ni le za razumsko, filozofsko ali teološko razglabljanje o določenih vprašanjih. Najprej smo izzvani, da skupaj živimo, se pogovarjamo, se spoštujemo, skupaj skrbimo za varnost. Dialog je to, da se imamo radi, čeprav smo različnih ver in političnih prepričanj. Brez tega dialoga nas tudi najsodobnejši varnostni zidovi ne morejo obvarovati pred uničenjem. Brez pristnega dialoga je onemogočen naš osebni razvoj.
Kaj ima z vsem tem vera? Vera nam je bila posredovana. Bi danes obstajalo krščanstvo, če se Bog ne bi učlovečil? Se znamo temu čuditi? Bog, ki je ustvaril svet iz nič in je po svoji podobi naredil tudi človeka, je napravil še naslednji nezaslišan korak: se je učlovečil in postal del stvarstva, ki ga je On naredil iz nič. Kakšen dialog Boga s človekom! In vse to zastonj! Med nas je prišel brez orožja. Mi pa smo ga pribili na križ in umorili. Ker nas je ogrožal, ker je rušil ustaljene navade, ker ni v vsem in do potankosti soglašal z verskimi in političnimi oblastmi. Smo kristjani še zares kristjani, če se ne trudimo po svojih močeh posnemati te Božje logike? Živimo iz vere v Vstalega, ki je Prisoten? Mu pripadamo?
Kaj pa, če kristjani Cerkev razumemo drugače, kot si jo je zamislil njen ustanovitelj? Ni morda Cerkev za nas zgolj obrambni zid ali bunker, kamor se bomo zatekli pred “turškimi napadi” in pred raznimi ideologijami, ki so na pohodu? Taka Cerkev bi temeljila na strahu in bi bila naše delo. V tem primeru bi evangelija ne oznanjali, temveč bi se skrivali ter sanjali o tem, da bi postali močni in bi tako lahko drugim vsiljevali našo vero, ki bi bila v resnici ideologija. Hoteli bi rešiti vse probleme in svet uskladiti z Božjimi zapovedmi, če je potrebno tudi na silo. Tega pa nam Jezus ni naročil!
Prebudimo v nas žejo po odrešenju! Zakaj sta na začetku omenjena Izraelca prišla v Slovenijo? Zato, ker je bila v njima žeja po varnosti. Hrepenenje po druženju, pogovoru, medsebojnem spoštovanju, varnosti in po Bogu, ki je Lepota, Dobrota, Resnica, Dialog in Usmiljenje, je v vsakem človeškem srcu. Temelj naše resnične varnosti je prav to hrepenenje, čeprav še tako drobceno, šibko in majhno ter Božji odgovor nanj.
(Iz priloge Bodi človek! 22.12.2016)

Piđe Bogdan Vidmar / Prebudimo žejo po pristnem dialogu

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme