Tatjana Rojc in Igor Gabrovec: na referendumu volimo NE!

Piše: DD

Srečanje pod lipami v četrtek, 17. septembra, v atriju Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici je bilo posvečeno referendumu o krčenju števila parlamentarcev, ki bo v Italiji potekal v nedeljo in ponedeljek, 20. in 21. septembra. 

Glavno vprašanje je, ali je znižanje stroškov, ki bi bilo posledica znižanja števila parlamentarcev, upravičeno na račun predstavništva državljanov, je uvodoma dejal Julijan Čavdek v imenu organizatorjev (Krožek Anton Gregorčič in KC Bratuž). Z gostoma večera, senatorko Tatjano Rojc in deželnim svetnikom FJk Igorjem Gabrovcem, se je pogovarjal pravnik Jakob Leopoli, ki je uvodoma orisal okvir potrdilnega referenduma in obrazložil, da se ta tiče 56., 57. in 59. člena republiške ustave. Trenutno v parlamentu sedi 630 poslancev in 315 senatorjev, predlog je, da bi število prvih zmanjšali na 400, drugih pa na 200, dosmrtnih senatorjev pa naj bi bilo največ pet. V FJk bi od 13 poslancev prešli na 8, od 7 senatorjev na 4. Spremembo ustave so lani odobrili v parlamentu: Demokratska stranka je bila trikrat proti reformi, oktobra 2019 pa jo je v poslanski zbornici potrdila. Senatorka Tatjana Rojc je bila proti njej in je bila tudi med senatorji, ki so zaprosili za potrdilni referendum. Sama je povedala, da je v trenutku, ko je prišlo do spremembe vladne večine, bila ena od zahtev Gibanja 5 zvezd ta, da se potrdi ustavna reforma o rezu parlamentarcev. Njo je motil zlasti način, kako je do tega prišlo, saj je ustava resna zadeva. “Italijanski polotok se začenja v Srednji Evropi in končuje na meji z Afriko”. Čeprav je zastopanost visoka, ni tako strahotno visoka za specifiko našega ozemlja, je dejala. Z reformo bo manj zastopana naša dežela, Slovenci v njej pa bi imeli še manj možnosti izvolitve. Gabrovec je povedal, da je reforma sad populizma G5Z, češ da je treba za vsako ceno krčiti stroške politike. “Voziček so spustili po klancu in težko je ga ustaviti…” Celo nekaj veljakov iz vrst Lige in G5Z se prepričano opredeljuje za NE. Ugotovljeno je namreč bilo, da bi z reformo vsak državljan predvidoma prihranil letno za eno kavo. Letno! V zameno za to bi morali skrčiti za eno tretjino reprezentančnost državljanov?! Z manjšim številom parlamentarcev bi med drugim otežkočili delo parlamenta, saj bi manj ljudi moralo opravljati isto delo, zaradi česar so možna zavlačevanja, ki pomenijo dodaten strošek za državo, je dodala senatorka. Slovenija ima dva milijona prebivalcev in 90 parlamentarcev, enega na 20 tisoč državljanov; v Rimu bi z reformo imeli enega na 100 tisoč. Reforma je sad jeze ljudi, ki v politikih vidijo privilegirano kasto. “Politiki niso bili nikdar bistveno različni”, je dejal Gabrovec, “je pa korito bistveno bolj prazno”, današnji sistem ne zdrži več, saj so šli preko meje, rasti ni, rezultatov ni. Pri mnogih parlamentarcih – zlasti v G5Z in delno pri Ligi – senatorka pogreša višji profil, večjo strokovno pripravo in usposobljenost za tako pomembno vlogo. 

Na večeru so se trije sogovorniki – tudi z izzivalnimi vprašanji in pripombami dobro pripravljenega povezovalca srečanja Jakoba Leopolija – dotaknili še marsikatere aktualne teme, vezane na referendum in kočljivi politični trenutek. Poudarili so, da, kar se tiče zastopanosti naše manjšine, lahko pričakujemo kaj od novega volilnega zakona; problem pa je, da ga drugačna vladna večina lahko vedno spremeni “in smo spet na začetku”. Na splošno pa so poudarili, da bi z zmanjšanjem števila parlamentarcev politiki ne bili več vezani na svoje ozemlje, tudi večje pokrajine bi ne imele več svojih predstavnikov. Še bolj kot sedaj bi odločala državna tajništva strank, koga bi izvolila in postavila na ključna mesta. Najhuje bi seveda bilo za manjše in obrobne dežele, za obrobne skupnosti, kakršna je naša, slovenska. “Italija ni črno-bela, Italija je mavrica”, je dejal Gabrovec. Reforma ne daje nobene garancije manjšinam, ki niso samo jezikovne, ampak tudi opozicijske, “tudi to pomeni krčenje demokracije”, je njegove misli dopolnila Rojčeva, ki je sicer optimist, si pa ne dela utvar. Če nam poberejo možnost, da imamo demokratično zastopanost, “moramo odpreti usta in dvigniti glas”. Ni niti vprašanje, koliko Slovencev je, ampak kako smo zastopani. “Tudi če bi bil en sam Slovenec, bi imel pravico biti zastopan”. 

Konec koncev bi največjo škodo torej utrpela sama demokracija in pravna država, ki je poklicana, da zabrani ne manjšine, temveč manjšino.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme