Ta veseli dan ali ta zabavni večer ob 70. obletnici...
Na vabilo urednika, naj napišem članek o(b) tržaškem slavju, ki se je v Kulturnem domu odvijalo v torek, 19. aprila zvečer, kot “Velika zabava ob 70-letnici obnove slovenskega šolstva v Italiji”, se odzivam z mešanimi občutki. Nisem časnikarka, zato ne morem biti neprizadeta zapisovalka videnega. Moje oči so, v Cankarjevem duhu, pokoren organ moje duše, zato spregovorim lahko samo s srcem. Kot dolgoletna šolnica, ki je zrasla v šoli, s šolo, zaradi šole. Kot otrok učiteljev, ki so kot mnogi drugi v težkih, nenaklonjenih razmerah pomagali postavljati na noge in utrjevati slovensko šolstvo: brez učbenikov, včasih brez učencev, brez zanesljive plače, brez staleža, v veliki življenjski negotovosti. V tem so bili podobni mnogim našim mladim (šolnikom) na prepihu.
V torek je bilo praznično, iskrivo, bil je naš veseli dan. Večerni del je bil dogajalno razpet med himnično izvedbo mladinskega zbora in glasbene skupine nižje srednje šole Sv. Cirila in Metoda s pesmijo Živeti hočemo na besedilo Iga Grudna in energičnim, rockovsko obarvanim nastopom mladostno zagnanega benda z avtorsko pesmijo v slovenščini Hej, dekle! Veličastno, ustvarjalno! V mavričnem vrvežu izvirne scenografije, duhoviti dramski predelavi Povodnega moža, pestrih koreografijah, gimnastičnih, glasbenih ter instrumentalnih točkah, poskočnih poantah voditelja in ob zamislih gledališčnika režiserja sta izstopali igrivost in mozaičnost elementov. Sporočilni lok besede je bil po uvodnih pozdravih uglednih gostov razcepljen na občutene recitacije deklet, citatnost nagovora nekdanje ravnateljice, ki se je prepletal z lirskostjo pretanjenih verzov besedne ustvarjalke šolnice iz Benečije, in na krajše govorne posege, nastop goriškega dijaka in naposled samega režiserja. Za proslavo, ki se je napovedovala kot velika zabava, zadosti, a za obeleževanje tako pomembnega jubileja, kot je sedemdeseta obletnica povojne obnovitve slovenskega šolstva, premalo. Kajti beseda, lepo zveneča in povedna slovenska beseda, je tisto, za kar smo se borili, zaradi česar smo in bomo obstali. In samo ukoreninjenost vanjo nam omogoča in dovoljuje vizionarstvo in sanje.
Lahko je naše stremenje še tako uprto v prihodnost, ne moremo mimo dejstva, da je slovenska šola, kovnica bodočih rodov, po več kot dvajsetletnem nasilnem zatrtju lahko vzklila s pogorišča zaradi zavzetosti, angažiranosti in idealizma akterjev obnavljanja slovenskega šolstva. Naš obstoj, naše preživetje sta utemeljena na besedi, na kulturi, na slovenstvu, naša slovenska šola gotovo tudi na ustvarjalnosti ne samo današnjih mladih in otrok, temveč tudi tistih nekdanjih slovenskih učiteljic in učiteljev, profesoric in profesorjev, razumnikov, ki pisali in sestavljali učbenike, slovnice, berila, priročnike za učence, ki so bili dolgo oropani materinščine; pripravljali so zborovske nastope, prireditve, predstave, proslave in razstave v času, ko ni bilo sodobnih pripomočkov, ki olajšujejo delo. In vendar so na slovenski pisani in govorjeni besedi obnavljali ter utrjevali temelje slovenski šoli, ki bi jo raje kot, energije polnemu, mladostniško zagnanemu bitju primerjala vitalni, elegantni, izobraženi sedemdesetletnici, ki se seveda rada nasmeje in zabava, nikdar pa ne pozabi, koliko truda, napora in žrtev je bilo treba, da danes generacije mladih in manj mladih, mladostnikov in otrok prosto govorijo slovensko. In seveda pojejo in recitirajo slovenske (!!) pesmi, plešejo, se veselijo, kažejo svoje navdušenje in veselje do življenja.
Zato bi bilo prav, da bi tudi tako velikopotezna “zabava” posredovala nekaj misli, nekaj iztočnic – s hvaležnostjo vsem in za vse, kar je bilo ustvarjeno, storjeno. Izpod rok in v zamisli konkretnih, ne brezimnih učiteljic in učiteljev, sestavljalcev učnih knjig, avtoric in avtorjev antologij, mentorjev, ki se pred sedmimi, šestimi desetletji kljub izjemni negotovosti niso ustrašili prihodnosti. Nasprotno, verjeli so vanjo, vanjo so proicirali vso svojo vizionarsko ustvarjalnost. Tako kot so mnogi žrtvovali svoja življenja za svobodo, so mnogi na povojnih ruševinah postavljali in obnavljali duhovno stavbo izobraževanja v maternem jeziku.
Ob sedemdesetletnici tako važne ustanove, kot je za našo manjšinsko stvarnost slovenska šola, ni dovolj priložnostno poudarjati, da so danes časi drugačni. Saj so. Vendar ima naša šola toliko različnih obrazov, kolikor je z njo in v njej (živelo, delovalo, se izobraževalo) ljudi. Njena sodobna značilnost nista samo narodnostno pisana in jezikovno raznolika sestava učencev (kar prinaša težave, izzive in obogatitev) in tehnološka opremljenost kadra, prostorov kot učencev, temveč tudi dejavna, zavzeta množica vzgojiteljic in vzgojiteljev, učiteljic in učiteljev, profesoric in profesorjev, ki si med projekti, težavami in izzivi, posodabljanjem in strokovnim usposabljanjem prizadevajo gojiti in posredovati vrednote, na katerih je slovenska šola nastala in rasla. Slovenski jezik, odnos do materialne in duhovne kulturne dediščine in slovenstva. Ob spoštovanju osebne identitete (tako učiteljev kot učencev!), ob strpnem sprejemanju drugačnosti, odprtosti in prizadevanju za sožitje. Z velikim trudom, zavzetostjo in mnogim zastonjskim delom.
Te besede prihajajo, kot že rečeno, od znotraj, iz srca. Naj bodo mladi sproščeni in ustvarjalni: a dajmo jim možnosti (delovanja, so-delovanja, zaposlitve) tudi po končani slovenski šoli, da ne bodo poleteli drugam. Ob veselju proslavljanja bi morali predvsem oni (z)vedeti, kako so in kdo so bili ljudje, ki so v zanosu idealizma pred mnogimi desetletji obnavljali temelje naše slovenske šole.
Majda Artač Sturman
Piše: Majda ARTAČ STURMAN
