Ta situacija nas je globoko zaznamovala

Piše: Giulia Černic

POGOVOR / Matilda Clapiz in Alessia Leopuscech

Marsikateri najstnik v višješolskih letih sanja o začetku univerzitetne kariere; dvajseta leta so za mlade obdobje prve večje odcepitve od družine, večjo samostojnost iščejo predvsem tisti, ki se odločijo za študij v Sloveniji ali celo v tujini. Generacija, ki je v letošnjem akademskem letu opravila preskok iz dijaških v študentska leta, je vse skupaj doživela na poseben način, saj marsikateri bruc fizično ni še prestopil praga univerzitetnega poslopja. O njunih izkušnjah kot študentki prvega letnika sem se pogovorila z Matildo Clapiz, študentko dentalne medicine v Ljubljani, in Alessio Leopuscech, študentko medicine v Mariboru.

Kako sta sami doživeli preskok z višje srednje šole na univerzo?

M: Glavna razlika med višjo šolo in univerzo je ta, da je prisotnost v prvi obvezna, na univerzi pa ni nikogar, ki te spodbuja, da se redno udeležuješ predavanj in vaj. Edino, kar pripomore k temu, da se vsako jutro zbudiš in greš na predavanja, je samozadoščenje in kvečjemu motivacija sošolcev.

Zame je bil največji izziv ta, da si na začetku nisem jasno predstavljala, kaj me čaka na medicinski fakulteti. Ko smo začeli vaje v živo, sem pa imela možnost, da v prvi osebi vidim, s čim se ukvarjam, in šele takrat sem si lahko potrdila, da sem izbrala  pravo smer.

A: Razlika med višjo srednjo šolo in univerzo je zame precej velika, ker te  višješolski profesor veliko bolj usmerja in  kontrolira, kar na dijake deluje tudi motivacijsko in spodbudno. Na univerzi pa si prepuščen samemu sebi in se sam odločiš, ali se boš redno učil ali ne, ker profesorja ne zanima, ali boš na koncu opravil izpit. Osebno mi je način dela na univerzi bližji, ker sem sama zelo ambiciozna, ko delam to, kar mi je res všeč.

Za tiste, ki se odločijo, da gredo od doma v času študija, pa je to tudi velika življenjska sprememba. Glede na to, da sem bila skavtinja in sem večkrat preživljala čas daleč od družine na taborih in podobno,  nisem pričakovala, da mi bo oddaljenost od doma predstavljala problem. Kljub temu, ko sem šla prvič v Maribor, sem se nekoliko prestrašila novega kraja in novega načina življenja. Vsekakor sem se takoj privadila na večjo samostojnost.

Spadata v skupino študentov, ki so imeli tudi letos možnost, da nekaj časa preživijo fizično v učilnicah zaradi številnih ur praktičnih vaj, ki so za vajini študijski smeri bistvenega pomena. Kako sta na vaju vplivali različni izobraževalni metodi?

M: Ko so se ukrepi nekoliko sprostili, so pri nas omogočili vaje v živo; razdelili so nas v skupine in vsaka skupina je izmenično hodila na vaje v laboratorij. Na tak način smo imeli možnost spoznati svoje sošolce in splesti prijateljske vezi, ki so tudi med študijem zelo dragocene, predvsem zaradi medsebojnega motiviranja. Na daljavo smo se včasih videli preko kamere, večkrat pa smo predavanjem sledili z zaprtimi kamerami, tako da nismo imeli sploh občutka, s kom delimo “šolske klopi”. Zdaj pa so spet uvedli vse na daljavo zaradi popolnega zaprtja za vsaj deset dni. Do danes se mi ni še zgodilo, da bi se veselila možnosti, da lahko grem v šolo, danes pa komaj čakam, da nas spet pustijo opravljati vaje v živo. Predvsem za nas, ki študiramo medicino in podobne stvari, je pomembno, da vidimo laboratorijske preparate v živo in se iz teh učimo, saj sama slika ne prikazuje vseh detajlov.

A: Študenti medicine v Mariboru smo oktobra začeli vaje in predavanja v živo, nato so se razmere poslabšale in pedagoški proces se je preselil v virtualni svet. Začetni dnevi na fakulteti so nam omogočili, da smo se vsaj malo spoznali s sošolci. Februarja smo spet uvedli nujne vaje in kolokvije v živo, predavanja in podobno pa je ostalo vse na daljavo. Imeli smo torej možnost, da v živo vidimo laboratorijske preparate in od tega smo res odnesli veliko več kot preko ekrana. Pričakovali pa smo ponovno zaprtje in študij na daljavo.

Izpitno obdobje povzroča veliko stresa študentom, prvo izpitno obdobje pa je še posebej težko, ker nekdanji dijaki še ne vedo, kaj jih čaka. Kako sta se sami priborili skozi prve izpitne mesece?

M: Izpitno obdobje sem preživela v Ljubljani, čeprav so izpite izvajali na daljavo. Doma me je motilo cel kup stvari  in zato sem se težko zbrala. Kot za vsakega študenta je bilo prvo izpitno obdobje precej naporno, ker nismo vedeli, kaj nas čaka. Takratne razmere pa seveda niso bile v pomoč. Cele dneve sem preživljala v svoji sobi, privoščila sem si samo vsakodnevni krajši sprehod, med katerim sem se razvedrila in sprostila. Po mesecu dni pa sem komaj čakala, da se bom lahko spet vrnila domov, ker sem med tem imela malo domotožja. K sreči nisem bila sama, saj so bili v Ljubljani tudi sostanovalec in nekdanji sošolec ter dve prijateljici, s katerimi sem se kljub vsemu lahko srečevala.

A: Tudi pri nas so izpiti potekali na daljavo. V bistvu je že pred tem nastala velika zmeda s kolokviji, ker so vsi profesorji do zadnjega čakali in upali, da jih bodo lahko izvedli v živo. Večkrat so spreminjali datume študijskih obveznosti in nastal je velik nered, ki je še dodatno obremenjeval tudi nas študente. Po prvih kolokvijih in izpitih smo se privadili na tak način dela, naučili smo se, kam je treba postaviti kamero, da bo profesor lahko opazoval, kaj delamo, in podobno. Zdaj me bolj skrbijo morebitni izpiti v živo v naslednjem izpitnem obdobju, ki bodo v bistvu naši prvi univerzitetni izpiti, izvedeni na tradicionalen način.

Pred pojavom virusa sta si brez dvoma predstavljali drugačen začetek študentskih let. Kako mislita, da bo vse to dolgoročno vplivalo na vajino generacijo?

M: Brez dvoma bodo posledice zelo očitne, predvsem v prvih mesecih ponovnega zagona. Danes imamo vsi veliko željo po druženju in preživljanju brezskrbnega časa s prijatelji, zato mislim, da bomo vsi izkoristili priložnost in se malo razbremenili, takoj ko bo to mogoče storiti na varen način. Vem, da je naši generaciji bil izvzet trenutek bolj lahkotnih univerzitetnih let; večkrat otožno poslušam pripovedovanja starejših študentov, katerim je bila še dana možnost uživanja in neomejenega druženja. Sem pa prepričana, da so večjo škodo s socialnega vidika utrpeli najstniki, ki jim je bila izvzeta možnost nabiranja prvih samostojnejših izkušenj in uganjanja neumnosti, ki so konec koncev ravno tako pomembna za oblikovanje osebnosti.

A: Osebno sem bolj skeptičen človek in raje uživam trenutek, ne da bi se preveč opirala na prihodnost. Zavedam se, da upanje počasi ugaša. Brez dvoma se bom veselila trenutka, ko bo vse to mimo in bo druženje spet dovoljeno, nisem pa prepričana, da se bo to zgodilo v kratkem. Vsekakor mislim, da nas je situacija globoko zaznamovala, in tudi ko bo vsega konec, bomo bolj pozorni na določene stvari, ki so pred enim letom bile čisto nepomembne in neopazne.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme