“Ta konflikt ni črn in ni bel, vmes je veliko sive barve”

Piše: Katja Ferletič

KCLBNejc Krevs gost na Srečanju pod lipami

O vojni na Bližnjem vzhodu veliko beremo in poslušamo, verjetno pa ni vsem jasno, kakšne so dejansko razmere na tem ozemlju, kako so se v času odnosi med posameznimi državami spreminjali in zakaj je do takega sovraštva sploh prišlo. Prav zaradi tega je bilo zadnje Srečanje pod lipami zelo zanimivo, v KCLB je bil namreč gost novinar Nejc Krevs, Meškov nagrajenec za leto 2023 in eden najbolj prodornih slovenskih novinarjev mlajše generacije. Po izobrazbi je diplomiran teolog in religiolog, do nedavnega je na RTV Slovenija vodil tudi osrednji televizijski Dnevnik. Krevs je dober poznavalec zunanjepolitičnih tem, poročal je z različnih tujih prizorišč, tudi iz Tel Aviva in Jeruzalema, razmere na Bližnjem vzhodu pozna in trezno analizira tudi sedanje dogajanje. V četrtek, 25. januarja, se je na srečanju z naslovom Posledice bližnjevzhodne vojne na temo antisemitizma pogovarjal z novinarjem Andrejem Černicem – sprehodila sta se po zgodovinskih vidikih tega konflikta.

Zahodne države, Evropa in ZDA, pa tudi arabske države vidijo rešitev konflikta med Izraelci in Hamasom v vzpostavitvi dveh ločenih držav, Izraela in Palestine, dejansko pa edina subjekta, ki na to rešitev ne pristajata, sta oba vpletena v konflikt. Po besedah Nejca Krevsa je ideja, da bi dva naroda na ozemlju, ki je približno tako veliko kot Slovenija, po skoraj stotih letih vendarle lahko zaživela v sožitju, v miru, skoraj utopična, saj vedno znova umanjka politične in družbene volje, da bi se konflikt rešil. “Živimo v zelo negotovih časih, ko je dovolj, da se vžge le ena zažigalna vrvica, da bi se vžgal sod smodnika, zažigalnih vrvic pa je veliko,” je dejal gost, glede na to, da trenutno poteka v svetu več kot 60 različnih konfliktov, s 7. oktobrom 2023 pa se je začelo novo poglavje v izraelsko-palestinskem konfliktu.

Ko so v 19. stoletju evropski narodi razmišljali o nacionalnih interesih, je tudi judovski narod razmišljal, da bi nekoč zaživel v lastni državi – deset milijonov Judov je živelo “raztresenih” po celotnem ozemlju Evrope. Razvil se je sionizem, nacionalno gibanje Judov, ki vidi rešitev v tem, da bi ta narod živel na območju starodavne Palestine, kjer so živeli njegovi predniki. Krevs je poudaril, da številni Judje tega območja niso nikoli zapustili, z Balfourjevo deklaracijo pa je leta 1917 Velika Britanija, ki je imela protektorat nad tem ozemljem, izrazila podporo ustanovitvi domovine judovskega naroda v Palestini pod pogojem, da ne bodo prizadete pravice nejudovskega prebivalstva. Z večjimi migracijskimi vali se je število Judov stalno večalo, zato je vseskozi naraščala tudi napetost med judovskim in arabskim prebivalstvom. Po holokavstu in koncu druge svetovne vojne je Velika Britanija spoznala, da ni kos konfliktom, tako je Varnostni svet Združenih narodov z resolucijo št. 181 leta 1947 razdelil ozemlje Palestine na dva dela, na dve državi, judovsko in arabsko. Arabci na dogovor niso pristali in začelo se je obdobje krutih vojn,“ciklu tragičnosti smo priča še danes”. Po besedah gosta večera je ta resolucija najboljši način, kako bi se lahko zaključil konflikt na Bližnjem vzhodu, žal pa ni bila nikoli uresničena.

Nejc Krevs se je med pogovorom postavil v kožo Palestincev in v kožo Judov. Spregovoril je o zgodovini vojn, širitvi izraelskega ozemlja, podpisovanju različnih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Andrej Černic je orisal razne izraelske voditelje in proces “vojaške legitimacije” države, med temi voditelji sta tudi Nobelova nagrajenca za mir Jicak Rabin in Šimon Peres. Po Krevsovih besedah ima namreč vojska v Izraelu vedno glavno vlogo, ker je za ljudstvo, ki je v resnici zelo raznoliko, nadvse pomembna varnost – “muči jih dejstvo, da ne vedo, kdaj bodo lahko zaživeli v miru.” Mir pa pogojujeta obe strani, ki sta vpleteni v konflikt: napad, ki se je zgodil 7. oktobra, ni bil naključje, Izraelci so bili nato primorani stopiti v Gazo zaradi talcev, uničevanje tega ozemlja pa je s seboj prineslo samo še večjo tragedijo.

“Ljudje na ta konflikt gledajo emocionalno, poistovetijo se z eno ali drugo stranjo, kar pa ne pomaga ne enim ne drugim,” je dejal Krevs in poudaril, da na to vojno ne smemo gledati pristransko, ampak racionalno, objektivno, kajti vsi vpleteni imajo krvave roke. Posameznik naj gleda na dogajanje s sočutjem, naloga mednarodne skupnosti pa je, da zagotovi humanitarno pomoč nedolžnim žrtvam.

Sogovornika sta pogovor razširila tudi na dogajanje v posameznih arabskih državah, trenja med suniti in šiiti, glavnima vejama islama, ter na premike na svetovni geopolitični šahovnici, torej tudi vpletenost velikanov, kot so ZDA, Rusija in Kitajska, v vojno na Bližnjem vzhodu. Sosledje konflikta se nevarno širi, “govorimo o kontinuiteti hladne vojne”, širi se antisemitizem, diskreditacija Izraela in spodbujanje sovraštva.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme