“Ta dan je svetel, poln simbolne razsežnosti!”

Ponedeljek, 13. julij 2020, je bil za Slovence v Italiji pomemben, nepozaben dan. Nepozabno se je končal na dvorišču pred cerkvico na Repentabru. V prijetnem poletnem večeru, ki ga je ohladil veter, so se zbrali številni gledalci na prireditvi z naslovom Narodni dom – dva glasova v organizaciji Radijskega odra, Slovenske prosvete, DSI, Mladike, MOSP, Knjižnice Dušana Črneta, Krožka Virgil Šček in Slovenskega kulturnega kluba.
Dobrodošlico je prisotnim izrekel repentaborski župnik in škofov vikar za Slovence na Tržaškem Anton Bedenčič, ki je povedal, kako je tabor simbol obrambe pred napadi skozi stoletja in kako je tudi on neposredno povezan s črnim obdobjem, saj sta bila oče in stric internirana v italijanskih taboriščih. “Ta dan in zgodovinski spomin naj nam dasta nove moči in svetlo prihodnost za obstoj na tem našem kraško-tržaškem območju”, je še poudaril Bedenčič. Na večeru je bila prisotna tudi ministrica RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch. Poudarila je, da je ta dan vreden pomembnih besed, ki pa jih je težko zapisati na papir, in je zato pravzaprav dan, ko mora spregovoriti zgodovina, ko morajo spregovoriti tisti, ki so občutili vso grozo fašističnega preganjanja, in tisti, ki so živeli v okolju, ki jih ni hotelo sprejeti kot enakovredne in so kljub temu ostali zvesti svojemu slovenstvu. “Zdi se mi, da pred seboj vidim tiste, ki so gledali, kako rdeči zublji požirajo Narodni dom, vidim, kako v njihovih očeh ni več solza, temveč govori plamen upanja in veselja, saj se Narodni dom po 100 letih vrača nazaj tistemu, ki mu lahko edini vrne njegovo lastno identiteto, slovenskemu narodu”! je poudarila ministrica. Zahvalila se je vsem, ki so znali stopiti skupaj in zmogli, da se je vrnitev Narodnega doma uresničila, saj brez vztrajnosti bi se danes ne mogli tako veseliti.
Vajeti večera je nato prevzela kulturna delavka Manica Maver, ki je pozdravila v imenu vseh organizatorjev. Na programu sta bila slavnostna nagovora pisatelja Borisa Pahorja in Marija Čuka. Boris Pahor si je prisotnosti na večeru srčno želel, dan pa je bil za tržaškega ustvarjalca prenaporen in je zato sam predlagal za pozdrav kar po telefonu. Z njim se je pogovorila predsednica Radijskega odra Maja Lapornik, ki je seveda pogovor tudi posnela. Boris Pahor je s prisotnimi delil misli z groznega dne 13. julija 1920 in povedal, kako so bili pretresljivi tisti trenutki, grozljivo “gledališče”, ki ga je zelo težko ponoviti. Z zadovoljstvom je povedal, da je doživel vrnitev Narodnega doma Slovencem. Tudi državnima predsednikoma je povedal, da je to lep znak za Evropo. Odlikovanji je pisatelj prejel z veseljem, a istočasno ju je takoj poklonil vsem žrtvam fašizma. Spomnil se je na Lojzeta Bratuža, ki je bil kaznovan s smrtjo samo zato, ker je ljubil slovensko besedo in pesem.
Sledil je govor Marija Čuka, avtorja uspešnega romana Črni obroč, ki je dejal, da je danes dan, ko je treba izreči tudi kakšno pomisel, nekaj za premislek. Pred 100 leti je bil dan, ko so fašisti uživali v zločinu, ko se je v pepel sesuvalo upanje Slovencev. Do danes (in še danes) ni bil še očiščen s kesanjem in opravičilom, je povedal pisatelj, ki je mnenja, da obstaja le ena resnica in da ne moreta biti istega spoštovanja vredna spomin na padle za svobodo in spomin na fašistično pošast, ki je to svobodo vklenila v verigo in ključ vrgla globoko v jamo. “Relativizacija ubija vrednote”, je poudaril. “Ta dan je svetel, poln simbolne razsežnosti. Ni dan končne postaje. Na ta dan se začenja vožnja, gremo na čudovito potovanje, ki nas po postankih spomina vodi po poti poguma in odprtih vrat v široko obzorje. Mogoče bo ta dan tisti prelomni žarek, ki bo prispeval k zavesti, da je nasilje zoper drugega nevredno človekovega imena. Dan prihodnosti, ko bodo sprave odveč in bomo živeli brez sovraštva, diktatur, ideološkega posiljevanja. Ostanimo zvesti resnici, koreninam, jeziku in narodu. Lahko tudi vsak na svojem bregu, ampak brez rušenja mostov, ki omogočajo obisk soseda. Tako prihodnost nas ne bo spet ranila. 13. julij 2020 je dan upanja, zaveza identiteti in miru! Naj živi slovenski Narodni dom! ” je sklenil Čuk.
Sledilo je zvočno gledališče, ki je postala prava stalnica kulturne ponudbe organizatorjev, ki verjamejo v besedo, v tisto z malo in veliko začetnico, v njen zavezujoči pomen, v njeno lepoto, v zvok in sporočilo ter umetniško interpretacijo. Organizatorji so za večer izbrali dva odlomka, prvi iz Pahorjevega dela Grmada v pristanu in drugi iz Čukovega romana Črni obroč. Zelo občuteno branje oz. umetniška ubeseditev del, za katero sta poskrbela člana Radijskega odra Andrej Pisani in Jure Kopušar, zvok tonskega mojstra Samuela Simonoviča in režija Maje Lapornik so prisotne z mislijo popeljali v tiste grozljive trenutke pred 100 leti, za katere upamo, da bodo za vselej ostali le izredno temna stran naše zgodovine, ki se ne sme več ponoviti, v želji, da bi bila prihodnost čim svetlejša za vse nas.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme