Aktualno

Svobodna izbira je najboljša pot (2)

Svobodna izbira je najboljša pot (2)

Piše Suzi Pertot / O cepljenju

Bolezen mojega očeta je bil čas, ko sem v celoti razumela, koliko človeku pomeni zdravje. Vse. Neprecenljivo, Edino. Vsako bogastvo brez zdravja nima nikakega smisla. Dar. Ko ga imaš, imaš vse. Tudi veselje in srečo.
Da ima moj oče raka, smo izvedeli nepričakovano. Notranja krvavitev. Nato urgenca, kjer nam niso dali upanja. Operacija v Avianu. Ko se je že zdelo, da smo zmagali, se je čez štiri leta ponovilo. Ne da se ga odstraniti, a bomo operirali, mi je rekel primarij. Ko sem mu izkričala vso svojo jezo, da je to nesmiselno, da smo poskusni zajci, me je ponižal in zmerjal. Ko me je oče vprašal, ali naj pristane na operacijo, pa mu nisem hotela vsiljevati svojih pogledov. Samo on lahko odloči, sem stisnila zobe in pustila, da so ga odpeljali v operacijsko sobo. S solzami v očeh, ker sem vedela, da ne bo dobro. In ob njegovem neomajnem upanju, ki mu ga nisem hotela rušiti.
Po operaciji se ni popravil. Noro je to, sem vpila na zdravnika, preden je prišel sem, je bil z nami na velikonočnem kosilu, nobenega simptoma ni imel. Domov ga bomo pa odpeljali skoraj nezavestnega, na nosilih. Zmignil je z rameni, infekcija se je z rane razširila na ves trebuh. Antibiotiki ji niso bili kos. Odpustili so ga, da bo umrl doma in ga odpeljali z rešilcem do Trsta.
Doma me je pričakal naš prijatelj. Zdravnik, homeopat. Echinacea -argentum, injekcije. Nismo verjeli, nismo upali. A rana se je počasi začela celiti, ni se več gnojila. Po treh tednih nam je družinski zdravnik rekel, da je to čudež, da ne more verjeti, da ne ve, kaj naj reče. Za homeopatijo se dotlej ni nikoli zanimal. A moj oče je vstal. V brk vsem tistim, ki govorijo, da ne deluje.
Moj oče je nato nadaljeval zdravljenje s homeopatskimi pripomočki. Bila je pomlad in čeprav so ga v Avianu že odpisali, je preživel poletje v Barkovljah, pri morju. In v bližnji gostilni, Frittolin, kjer je na skrivaj užival ob obilnih porcijah cvrtih kalamarov. Seveda sem mu jaz priporočala zdravo prehrano in mama mu je stregla povečini zelenjavo. On pa je bil podoben meni, po značaju namreč in je razmišljal po svoje. Carpe diem, namreč.
Prehrana na žalost ni bila edino, pri čemer se ni držal mojih nasvetov. Konec novembra, ko je bil še čisto v redu, je sledil nasvetu bolnišničnega osebja na Katinari in se je dal cepiti proti gripi. Skrivaj seveda, ker bi mu jaz ne dovolila. Rekli so mu, da je gripa zanj nevarna, zaradi oslabljenega imunskega sistema. Čudno, pred leti, ko sem hodila na cepljenje s psom, ga veterinar nikoli ni hotel cepiti, ko je sumil, da ima oslabljen imunski sistem. Ne moreš cepiti subjekta s krhkim imunskim sistemom, mi je govoril… Kakorkoli že, zdravnik, ki je cepil mojega očeta, ni razmišljal kot stari veterinar, ki je že v penziji. V tednu dni se je očetu rana spet začela gnojiti, pešal je in izgubljal moč. Ravno za praznike je moral v bolnišnico, kjer so ugotovili, da ima metastaze po celem telesu. Drugega januarja je umrl. Mesec po cepljenju. Moj prijatelj, homeopat, ga je sicer opozarjal, da njegov imunski sitem ne bo vzdržal stresa, ki ga povzroča cepivo. A oče ga ni poslušal… Morda bi z nami lahko dočakal še vsaj Veliko noč. Do poletja, ki ga je ljubil nadvse, je bilo v vsakem primeru morda predaleč.
Dokler nisem nekje na spletu zasledila prodajalca male bele psičke Nine in se odločila, da jo vzamem v svoj dom, nisem veliko prebirala o cepivih. Ravno dogodki v zvezi z mladičkom pa so me nekako prisilili, da sem spet potegnila iz predala svoje nekdaj dokaj dobro znanje angleščine in da sem, samo zato, da bi jo rešila, prebredla vse knjižnice na Tržaškem in v Sloveniji. In priznam, da je, čeprav nam tega nihče ne priznava, gradiva o cepivih in njihovih stranskih učinkih, pri otrocih seveda, ne pri psih, ogromno. Z obširno znanstveno dokumentacijo.
Ne vem, zakaj sem se odločila, da bom psičko cepila. Za mano je bila že izkušnja z zlato prinašalko, ki je bila lepo, redno cepljena proti pasji kugi. In na potovanju v Prago je staknila ravno to preklemano pasjo kugo. Tedaj smo izvedeli to, česar pri cepljenju psov in seveda otrok neradi povedo. Da cepiva namreč ne ščitijo 100% pred boleznijo. Lahko so izjeme, kot zelo oslabljen imunski sitem, trenutek, ko je telo pod stresom, okolje, kjer je virus še posebno napadalen. No, pravzaprav v takih in samo v takih primerih zboli tudi človek, ki ni cepljen. Tedaj namreč, ko je pod stresom in je imunski sistem oslabljen.
Nino sem po dolgem oklevanju vendarle cepila. Ker je bila tako majhna in nebogljena, so mi svetovali. In to je bil ravno razglog, zaradi katerega bi je ne smela. Ker je bila tako majhna in nebogljena. Doza cepiva je tako pri človeku kot pri psu vedno enaka. Ne glede na težo subjekta. Pri pasjem mladičku in pri otroku tudi. (…)

Cell zapis v tiskani izdaji

 

21.05.2017

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!