Svobodna izbira je najboljša pot (1)

Taki časi so, da se v tisku, iz ne popolnoma jasnih razlogov oziroma iz razlogov, ki kot zla slutnja lebdijo nekje v ozadnju, vse več in celo vsak dan piše o cepivih in cepljenju. Za temo gre, ki je že pred desetletji razburjala duhove, menda v okviru svobodnejše, širše in veliko bolj znanstveno podkovane razprave. In menda nisem edina, ki mora priznati, da je ta problematika, cepiva namreč, močno vplivala na moje življenje ter na življenje in zdravje mojih najbližjih. Ko to pišem, že slišim oziroma berem napade vseh tistih odločnih in neomajnih zagovornikov cepiv, češ, kaj pa pišeš, ko nisi niti zdravnik niti znanstvenik, kaj pišeš, ko nič ne veš o tem, Taki časi so namreč, ko demokratična debata ni več del demokratične družbe. In so stvari, za katere bi bilo po mnenju tistih, ki imajo vajeti v rokah, sploh najboljše, da narod bi ne imel svojega mnenja o njih in bi o njih sploh ne razmišljal. Sploh bi bilo lepo, ko bi narod molčal in o ničemer ne razmišljal. Ali pa samo kimal z glavo in plačeval. Mnenje o cepivih in cepljenju naj bi imel samo zdravnik, koža, kamor iglo zabodejo, pa je seveda naša. In kar vem, ali nismo mi tisti, ki moramo po zakonu podpisati in privoliti v vsak zdravstveni poseg?? Kljub temu bo veliko ljudi ob mojem pisanju zmajevalo z glavo, nejevoljno, češ koliko otrok vendar umre zaradi ošpic!!! In koliko otrok umre zaradi raka, ki ga povzročajo ravno tisti, ki z onesnaženjem služijo denarce, zaradi avtoimunskih bolezni in alergij, ki jih je vse več in več in kar se sama spomnim, jih v moji mladosti sploh ni bilo. In zaradi sladkorne bolezni, ki je pred leti na šolah tudi ni bilo, sedaj pa je že v vsakem razredu po en sladkorni bolnik. Tem, ki delajo na veliko reklamo, na primer za čokolado Kinder pa še za drugo hrano, ki je bolj za odpad kot za na krožnik, pa nihče ne zmajuje z glavo.
Že vnaprej se oproščam vsem, ki jim ni do take debate. Samo za osebno razmišljanje gre, za življenjske izkušnje. Te baje lahko še imamo, kajne?? Pa še tega bi ne pisala, ko bi si cela horda italijanskih novinarjev ne dovolila s prstom kazati na različno misleče starše in zdravnike, kot bi šlo za serijske morilce ali za čarovnice v srednjem veku.. V Trstu in Vidmu so oblasti dale pod drobnogled delo dveh otroških zdravnikov, češ da je med njunimi pacienti premalo cepljenih otrok. Prvega izmed niju poznam, gre za enega izmed najboljših tržaških pediatrov, ki je zdravil in spremljal do zrelih let številne otroke mojih prijateljev. Vsi so živi, pa celo nadpovprečno zdravi, brez alergij ali hudih avtoimunskih bolezni. In priznam, niso cepljeni. Ker je veliko zdravnikov in zdravstvenih delavcev, ki zagovarjajo tezo o škodljivosti cepiv. Da, veliko jih je, brez zamere. Njihovih imen sicer tu ne bom objavljala, ker v naši demokratični družbi svobodno razmišljanje ni več dovoljeno. Pri tem znanem pediatru se je samoplačniško zdravilo tudi nekaj mojih odraslih znancev, ki prisegajo na homeopatijo in neradi jemljejo zdravila, ako ni ravno nujno potrebno. Ko listam po časnikih, vidim, da svobodne debate, razprave, soočanja, pravzaprav več ni. Eno samo mnenje, tisto, ki nam ga vsiljujejo vladajoči in lov na čarovnice. Na tiste, ki si upajo misliti drugače. Pa saj jih itak ni več, ker je vsak, ki si upa izraziti dvom nad upravičenostjo ponovne uvedbe obveznega cepoljenja, predvsem če je zaposlen v zdravnstveni stroki, že drugi dan izobčenec brez zaposlitve.
V časnikih beremo, da so ošpice, ki so bile v času našega otroštva čisto vsakdanja bolezen, smrtno nevarne, da se vračajo hude epidemije, da so starši, ki ne cepijo svojih otrok, pravi zločinci in ne vem še kaj. Tega, da v petnajstih najbolj naprednih in razvitih evropskih državah, v Nemčiji in Avstriji na primer, nobeno otroško cepljenje ni obvezno, pa nam nihče ni povedal oziroma nam skrbno skrivajo. Obvezno pa je pri nas, v Bolgariji, Romuniji… Medtem ko se v Italiji in Sloveniji izvaja pritisk na svobodno dialektiko v zdravstvu in v družbi, v sosednji Avstriji že dolga desetletja še psov ne cepijo več za steklino. Razen lovskih psov, seveda. Kar je pametno in upravičeno, saj lahko slednji v vsakem trenutku pridejo v stik z obolelo lisico ali divjadjo. Pa veste, zakaj so tudi v Italiji odpravili pasje cepljenje proti steklini? Eden izmed glavnih razlogov je negativen vpliv na pasje zdravje in menda celo večji odstotek rakavih obolenj pri starejših precepljenih psih. Pri otrocih pa, vsaj tako nam zagotavlja uradna stroka, čisto nedolžno in brez posledic.
Moja zgodba s cepivi se začenja, tako kot pri vsakomer menda, v zgodnjem otroštvu. Ko sem bila še dojenček, so me med drugim cepili proti črnim kozam, odgovor mojega imunskega sistema pa ni bil najboljši. Po cepljenju sem dobila bolezen v lažji obliki in izpuščaje po vsem telesu. Od tedaj je bilo moje otroštvo zaznamovano s stalnimi gripami, prehladi in bronhitisom, ki ga niso izkoreninili nobeni antibiotiki in je postal nekako kroničen. Tako kot asmatični kašelj, ki se mi ob padcu odpornosti pojavljal še danes, v zrelih letih. Seveda so me zdravniki skušali spraviti na noge z vse večjo dozo zdravil, antibiotike so na meni poskušali kot za stavo, dobrih rezultatov pa ni bilo. Dokler nisem sredi kihanja in kašljanja in visoke vročine nekako odrasla, vzela vajeti v roke ter z naravnim zdravljenjem, hojo v gore in zdravo prehrano, postala približno tako zdrava in tako odporna kot večina ljudi dandanes.
V mladih letih sem poleti redno delala v otroških poletnih centrih kot animatorka. Spominjam se, da je tržaška občinska uprava od vseh nas, ki smo bili za mesec dni namenjeni delu z otroki, zahtevala, da se obvezno cepimo proti trebušnemu tifusu. Edini smo si bili, da je možnost, da se med otroki pojavi bolezen nična in da se nočemo po nepotrebnem izpostavljati stranskim učinkom cepljenja. Uprli smo se, in ker so bili to časi, ko je bil dialog na tem področju še mogoč, naši nadrejeni pa so se dobro zavedali, da ima posameznik pravico, da odloča o svojem zdravju in o vseh zdravstvenih posegih, smo bili mirno sprejeti v službo brez cepljenja.
Obdobje po tem je bilo obdobje največje svobode na vseh področjih. Odtenki leta 1968. Čas, ki jih sedaj, ko spremljam vsakdanjo politiko, pritisk s strani oblasti, bank in multinacionalk, ki na račun svojih interesov krojijo novice in informacije ter z njimi vplivajo na mišljenje in vedenje širših mas, močno objokujem. Skoraj vsi otroci mojih prijateljev niso bili cepljeni, začeli smo se zanimati za alternativno medicino in homeopatijo, zaradi pozitivnih izkušenj pa smo vse bolj posegali po naravnih metodah zdravljenja. V prepričanju, da lahko o svojem telesu odločamo edino mi sami in da je svobodna izbira zdravljenja osnovna, neodtujljiva pravica vsakega posameznika.
/ dalje

Piše Suzi Pertot / O cepljenju

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme