Svoboda, solidarnost in odgovornost

Piše: Danijel Devetak

Iz dneva v dan vedno znova ugotavljamo, kako sta nas zadnji dve leti močno zaznamovali, spremenili. Ljudje so med drugim vedno bolj razgreti in sprti, nazadnje zaradi cepiva in zelenega covidnega potrdila, ki razdvajata družine, kolege, prijatelje. In že se govori o svobodi. Ne pozabimo, da smo v internetni dobi, ki sloni na individualističnem pojmovanju svobode, v zadnjih dveh desetletjih že vsaj trikrat doživeli nepričakovane in šokantne pretrese, ki so pomenili hud udarec tej osnovni demokratični vrednoti. Prva preizkušnja, ki je naravnost zbegala globalni svet, je bil napad na newyorška dvojčka; na letališčih še danes veljajo kontrole, ki so jih prvič uvedli takrat. Ob koncu prvega desetletja tega stoletja je finančna kriza ljudem nadela dodatne spone. Deset let kasneje pa so s pandemijo stopili v veljavo zakonski ukrepi, ki smo jih doslej poznali samo po imenu (lockdown, karantena, policijska ura itd.). Razrastla sta se nezaupanje in sumničavost. Skoraj pozabljamo, kaj pomeni si stisniti roko, se objeti, poljubiti …  Nemogoče bi bilo, ko bi vse to ne vplivalo tudi na naš razum in duševnost. Meja med tem, kar o cepivu vemo, in tem, česar še ne poznamo, je resnično labilna. Problem je zapleten, in vendar je edina rešitev iz trenutne zagate v tem, da premagamo nestrpnost in se izognemo poglabljanju družbenih sporov. Prišlo je do pravega ideološkega boja med temi, ki so cepljenju naklonjeni, in onimi, ki ga odklanjajo oz. so proti nesprejemljivemu omejevanju osebnih svoboščin. V tem trenutku ima zato prioriteto ne le javno zdravje, temveč tudi preprečevanje nadaljnjega širjenja sporov. Ker še ne obstaja učinkovito zdravilo proti covidu, je cepljenje v tem trenutku očitno edini možen način boja proti širitvi bolezni.

Če ljudi že ne prepričajo Draghijeva priporočila, naj se v korist vseh cepimo in spoštujemo pravila, ali Mattarellov poziv k cepljenju, ki da je moralna dolžnost, zaupajmo vsaj znanstveni skupnosti, ki z dokumentiranimi podatki utemeljuje izbire državnih vlad. Prišli smo namreč do tega, da tisti, ki študira, je aroganten; kdor pa trdi, da dva plus dva je pet, je svoboden mislec, ki ima pravico grobo in brezobzirno žaliti strokovnjake in dobronamerne ljudi. Ne gre za to, da bi bila pod vprašajem nedotakljivost pravice do nezdravljenja, pač pa za to, da v trenutku družbene krize vsakdo razmisli tudi o vrednoti solidarnosti, ki mora ostati temelj vsake pravne države, če nočemo, da se ta še bolj skrha. Kdor ima doma starejše ali bolne starše oz. zdravstveno krhkega družinskega člana, sploh ne razmišlja o tem, ali bi se cepil ali ne. Gre za vprašanje odgovornosti, za vprašanje osebne svobode, ki se konča tam, kjer se začenja svoboda drugega. Mimo je čas, ko bi si lahko privoščili, da še naprej zadovoljujemo osebne želje, ne da bi se zmenili tudi za usodo bližnjih. O tem ne nazadnje pričajo tudi migrantska kriza in neusmiljene klimatske spremembe zaradi globalnega segrevanja. Gre za kočljive probleme, ki jih ne morejo reševati posamezniki, če ne tako, da dajo svoj skromni prispevek v upanju na dosego skupnega dobrega. Utvara, da po pretresih tega stoletja lahko še živimo v svetu brez negotovosti, tveganja in dvomov, je prazna. Nekomu je le treba zaupati. Nam še vedno ni jasno, na kaj misli papež Frančišek, ko govori o tem, da smo “vsi na isti barki”?

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme