Svetloba v oktobru, spomin na kolego Ninka Černica

Na tisto tiho domovanje,

kjer mnogi spe nevzdramno spanje …

V jesenskih dneh se mi pogosto v zavest prikradeta zgornja dva Gregorčičeva verza iz pesmi Pozabljenim, ki smo se jo morali v osnovni šoli naučiti na pamet. Drugih verzov se ne spomnim.

Oktober je nekakšen most med navadno še poletno prijetnim septembrom in otožnim, megleno sivim novembrom, ko obiskujemo pokopališča in grobove svojih dragih, obenem pa se spominjamo pozabljenih grobov in pokojnih. Letos me še posebej že v oktobru spremljajo melanholija in misli o izgubah, prijateljih, znancih, sorodnikih, ki jih ni več. Nalagajo se ena na drugo, vrvijo sem ter tja, se umaknejo in spet privrejo na dan. Zdi se mi, da je to poslavljanje ne samo od pokojnih, temveč od neke življenjske brezskrbnosti, ki spremlja mlajšega človeka in se v srebrnih letih umika skrbem. Čas hiti, žal pa tudi mi z njim. Največkrat si ne vzamemo časa za postanek, razmislek, poglobitev, osvežitev spomina.

Ta misel me spremlja, odkar smo se poslovili od šolnika Ivana Černica, o katerem so govorniki povedali in napisali veliko lepega ter osvetlili njegovo ne samo javno, temveč tudi osebno podobo. Ninko, tako smo ga poznali in imenovali, ni bil moj vrstnik, ni pripadal moji generaciji, bil je namreč starejši od mene, ni bil niti moj sovaščan, vendar je nekaj let svojega aktivnega in plodnega življenja preživel v moji vasi, na Opčinah. Bil je moj kolega na liceju Franceta Prešerna v Trstu konec sedemdesetih in na začetku osemdesetih let, ko sem kot profesorica ubirala svoje prve korake.

Bila sem med najmlajšimi, morda celo najmlajša, saj sem začela poučevati, ko sem še obiskovala univerzo. Nikoli nisem imela občutka, da bi me od skupine nekoliko starejših, a vendar mladih kolegov kaj oddaljevalo. V šoli smo si izmenjevali mnenja, sodelovali, skušali marsikaj izboljšati in popraviti, predvsem pa smo bili polni načrtov in elana ter se veselili stika z dijaki.

Še danes v duhu vidim nasmejanega kolego Ivana, še danes mi odmeva njegov glas, ko kaj pripominja, postavlja vprašanja in išče odgovore – vedno temeljito in natančno. Matematika, predmet, ki ga je poučeval na klasičnem liceju, zahteva natančnost. Če bi morala s tremi pridevniki očrtati Ninkov značaj, bi rekla: načelen, premočrten, dosleden. Marsikaj iz tistih časov poučevanja je obledelo, tudi podobe z nekega šolskega izleta v Posočje, živo pa se spominjam, kako smo se kolegi, ki smo se vozili v Trst z Opčin, dogovarjali za skupni prevoz. Z enim avtomobilom smo se vozili v štirih z Ninkom, Borisom in profesorico Marto Furlan, ki je poučevala angleščino, in to v časih, ko se sploh še ni govorilo o posledicah onesnaževanja in o okolju prijaznem prometnem prevozu.

In kako so me openski sopotniki razveselili z voščilno vizitko in cvetličnim darom ob rojstvu prvorojenca Primoža!

Da, to je bil čas mladih družin in vsega, kar spada zraven. A življenje se je za Ninkovo mlado družino zasukalo drugače in ga postavilo pred težke preizkušnje. Ko zdaj tako razmišljam, sva se potem, ko je ravnateljeval in se vrnil na rodno Goriško, izgubila z vidika, čeprav sem ga kasneje srečevala na Dragi in še kje. Lahko si samo predstavljam, kako je bilo hudo s tremi nedoraslimi otroki ob težki izgubi mamice Franke zrelemu moškemu, kot je bil Ninko. Rada bi na tem mestu poudarila prav njegovo delavnost in predanost družinskim vrednotam, ki jih je gojil tudi v odnosu do izvorne družine.

S pokončno in vztrajno držo je lahko marsikomu za zgled, kajti za prihodnost naše skupnosti je prav tako kot javno delovanje, če ne še bolj pomembno zavzemanje in pričevanje za vrednote v vsakodnevnem življenju. Ninko je bil družinski človek in vesela sem bila, ko si je kasneje z ženo Melito spet ustvaril toplo družinsko gnezdo. Obema sem hvaležna za drobne pozornosti ob kakem pomembnem prazniku oziroma rojstnem dnevu.

Kot sem že omenila, moji spomini na Ninka segajo desetletja nazaj, ko smo bili še mladi … Dragi kolega Ninko, hvala za nasvete in skupne pogovore v okviru šolskih zidov in za vse, kar si naredil za širšo slovensko skupnost in našo prihodnost. Vračam se h Gregorčičevi poeziji in ti poklanjam verze iz pesmi Življenje ni praznik, ki polno osvetljujejo tvoje življenjsko in poklicno vodilo:

Dolžan ni samo, kar veleva mu stan,

kar more, to mož je storiti dolžan!

Tvoja dobrota, oplemenitena s čutom dolžnosti, se je razdajala v delovanju za družino in za našo družbeno stvarnost.