Goriška

Svetloba, ki ne ugasne

Svetloba, ki ne ugasne

Piše Iva Koršič: Poklon Ljubki Šorli / Cerkev sv. Ivana v Gorici

Letošnjega 30. aprila je minilo že petindvajset let, odkar je zapustila to “solzno dolino”, v kateri je spila kar nekaj čaš pelina, tankočutna pesnica Ljubka Šorli (19. 2. 1910, Tolmin, 30. 4. 1993, Gorica). Veliko temnih senc je zasenčilo že njeno otroško dušo, ko je morala v divjanju prve svetovne vojne zapustiti rodno Tolminsko in se zateči v begunstvo na Jesenice. Nič ji ni bilo prizaneseno niti v času najhujšega fašističnega terorja. Črni škorenj jo je neusmiljeno tlačil in ji vzel ljubljenega moža Lojzeta Bratuža, ki je v mukah odšel s tega sveta kot pravi mučenec fašistične strahovlade. Oba sta silno trpela samo zato, ker sta nadvse ljubila svoj slovenski narod in se kulturno razdajala zanj in bila vsa predana Bogu.
Čeprav je ogromno pretrpela, da je zaradi tega postala že kar simbol vseh ponižanih, razžaljenih in trpečih primorskih žena med fašizmom, ni bilo iz njenih ust nikdar slišati besede sovraštva. Vse je prestajala dostojanstveno in do konca svojih dni verjela v Božjo ljubezen. Iz njene neizmerne bolečine ob izgubi dragega moža so vzklile pesmi, polne ljubezni in srčnosti. “Nemi ostrmimo nad njenimi pesmimi, pred nami zaživi evropski mrak prejšnjega stoletja in zdi se nam do kraja neverjetno, kako je preprosta in nežna, kot je bila, sploh mogla preživeti vse, kar se ji je zgodilo”, je zapisal Janez Povše v eseju Ljubka Šorli – Svetloba srca in pesmi, ki je objavljen v zborniku Ženska literarna ustvarjalnost na Primorskem (uredila ga je prof. Marija Pirjevec, izšel je pri tržaški Mladiki ob sodelovanju slavističnega društva Trst-Gorica-Videm). V njem Povše citira tudi pesničine misli, med drugimi tudi to: “Pesem je bila vsekakor svetilka na poti mojega življenja. Ali pa nekak skrit kotiček, kamor sem se zatekala in kjer mi je s poezijo zasijala luč, svetloba”. To svetlobo so začutili tudi poslušalci, ki so se zbrali v nedeljo, 13. maja 2018, na dan Fatimske Marije, pozno popoldan v cerkvi sv. Ivana v Gorici, kjer ima svoj sedež Slovensko pastoralno središče. Da bi z njeno poezijo zabeležila 25-letnico pesničinega odhoda k Bogu, sta duhovnija sv. Ivana in MoPZ Mirko Filej iz Gorice priredila srečanje z naslovom Venec spominčic možu na grob. Z istoimenskim recitalom sta organizatorja v goste povabila Ljubiteljsko gledališče Teharje Celje. Režiser Peter Simoniti, ki je po rodu Primorec – tudi njegova družina je med fašizmom morala oditi iz domačega kraja -, si je, kot je sam povedal sicer ne ravno številnim poslušalcem, ob branju sonetov Ljubke Šorli (knjižico je našel pri svoji teti Cveti Simoniti, ki je bila prijateljica in sošolka Ljubke Šorli) zamislil ta recital, ker ga je vsebina tako zelo presunila. Z igralko Sonjo Mlejnik ga je prvič izvedel l. 1993 v kapucinski cerkvi sv. Cecilije v Celju. Od tedaj sta z njim nastopila kakih 40-krat v raznih krajih v Sloveniji in zamejstvu, tudi na Koroškem. Za prihodnost načrtujeta še nastope pri Slovencih v Zagrebu, na Reki in še kje. Sam o Šorlijevi meni, “da je bila sveta žena, ki je resnično živela evangeljsko zapoved ljubezni do vseh ljudi.  (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

17.05.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!