Svetloba je močan slikarski navdih

Piše: Špela Pahor

Pogovor / Joži Bukovšek, pedagoginja in slikarka

V novembru so si obiskovalci na stenah ustvarjalnosti v Mestni knjižnici Izola ogledali novo likovno razstavo.  Razstavljena so bila platna likovne  pedagoginje Joži Bukovšek. To je prva retrospektivna razstava njenega  likovnega ustvarjanja od konca študijskih let pa vse do danes. Izbrana dela zato kažejo svojevrsten razvoj v likovnem izrazu in tudi tematsko različnost: tihožitja, krajine, svetopisemske refleksije in abstrakcije z igro svetlobe. Ravno svetloba pa je za ustvarjalko močan slikarski navdih, saj jo močno zaznava v naravi in išče načine, kako jo prenesti na platno. Da bi jo naši bralci bolje spoznali, sem ji zastavila nekaj vprašanj. Vabljeni k branju in ogledu razstave.

Bi se nam morda za začetek predstavili? Od kod prihajate in kakšno je bilo vaše otroštvo? Kakšni so vaši spomini na osnovno in srednjo šolo?

Prihajam iz vasi Golo Brdo pri Medvodah. Da sem Gorenjka, sem trdila ves čas, čeprav je bližina Ljubljane nekatere naredila manj prepričane o tem. Zame ni bilo dvoma: hiša, postavljena v mehkobo valovanj travnikov, pašnikov in gozdov, je bila  pač moja Gorenjska pod Polhograjskimi dolomiti proti ljubljanski strani. Narava se je vame vtisnila z močnim pečatom. S pridom smo sicer izkoristili tudi bližino Ljubljane, kamor smo zlahka gravitirali in zajemali možnosti, ki jih glavno mesto ponuja, in kjer sem obiskovala srednjo šolo. Poseben vtis je mojemu otroštvu dala panoga, s katero smo se ukvarjali – in se še – to je čebelarstvo, ki je k delu zajela celotno našo družino. Vonj po čebelah, poletna projektna dela – tako bi danes temu nemara rekli v poslovnem žargonu – in stalno odprta hiša za obiskovalca … Tišina in pa dinamika življenja sta si podajali roke ves čas.

Ste že v otroštvu začutili veselje do ustvarjanja? Kako ste se odločili za študij likovne pedagogike?

Doma je včasih kje obtičal kakšen debelejši rokovnik z na začetku tiskanim besedilom ali koledarjem, več kakor polovica pa je ponujala prazne strani. Te sem kot majhna deklica zapolnila s svojimi linijami, zarisanimi s kemičnim svinčnikom, nastajale so oblike, sad opazovanj ali spomina. Z barvami in čopičem sem se prvič srečala šele v osnovni šoli in bilo mi je preprosto – lepo! Učitelj likovne vzgoje me je opazil, vesela sem bila njegovih nevpadljivih spodbud. Sošolci so me kdaj prosili, da med odmorom zanje rišem na njihove risalne liste, kar sem prav rada naredila, da sem le risala! Jasno, da je učitelj pri evalvaciji zaznal iste poteze, in takrat sem prvič slišala za pojem slikarski rokopis. Na koncu osnovne šole sem prejela pohvalo za uspešno sodelovanje pri likovnem krožku, čeprav ga nisem mogla obiskovati. To pohvalo sem zares razumela kot spodbudo za ustvarjanje. Na srednji vzgojiteljski šoli sem bila hvaležna za poglobljene osnove likovne teorije, za zgodovino likovne umetnosti ter za veliko praktičnih vaj in srečanja z raznimi likovnimi tehnikami. Odločitev za študij likovne pedagogike zaradi vsega tega zame ni bila ena izmed možnosti, pač pa daleč prva odločitev. Pred vpisom sem si privoščila večerno šolo risbe na Ljubljanski akademiji in prvič risala stoje(če) pred slikarskim stojalom.

Je študij likovne pedagogike izpolnil vaša pričakovanja glede likovnega in pedagoškega znanja? Kaj vas je najbolj navdihovalo v času študija?

Študirala sem v Mariboru, kamor sem se tudi preselila. Imeli smo zelo zaupljiv odnos s profesorji, ki so nam hkrati dajali tudi kvalitetna in široka znanja. V dopoldanskem času smo imeli ateljejska dela, risarsko oblikovanje, slikarsko, grafično, plastično oblikovanje in fotografijo, popoldan pa teoretična likovna in pedagoška predavanja. Pritegnilo me je predvsem slikarsko ateljejsko delo pri slikarjih prof. Anki Krašna in pri prof. Ludviku Pandurju. Spoznavala sem različne načine podajanja stvarnosti na slikarski medij in sama vse bolj izhajala s stališča svetlobe. Svetloba namreč predmet oriše, vidimo ga zaradi različnih svetlob. Zdelo se mi je, da prazno platno kliče zgolj po prenosu te svetlobe. Cezannov način me je očaral.

Bi nam povedali tudi kaj o predmetniku in odnosih med profesorji in študenti?

Imela sem velikansko srečo, da sem še ujela letnik, v katerem nas je bilo res malo, samo 20 študentov. Generacija za mano je bila mnogo številčnejša, mislim da šolska politika ni dovoljevala tako majhnih študijskih programov. Vzdušje je bilo torej zares družinsko! S študenti smo skupaj preživljali tudi izven študijski čas. En teden je bil namenjen za terensko delo za fotografijo in slikanje zunaj ateljeja in ta kraj je bil idilični Štanjel. Slovenski Kras je ponujal veliko lepih motivov za slikarjevo občutljivo oko! Predvsem smo se srečali s širokim srcem kraškega človeka, kajti vsak dan je že kdo prinesel teran in pršut k mali skupinici slikarjev, raztreščenih po okolici ali pod nadstreški hiš ob deževnem vremenu.

To je vaša prva retrospektivna razstava. Gotovo pa ste že kdaj imeli samostojno razstavo ali sodelovali pri skupinskih razstavah.

Ja, res je. To je moja prva retrospektivna razstava, pa tudi prva samostojna razstava. Sem zelo hvaležna vodstvu knjižnice za to možnost. Na skupinskih razstavah sem sodelovala v okviru študijskega programa skupaj s študijskimi kolegi. Naslov Retrospektiva je nastal zelo spontano. Po pregledu izbora slik, ki sem jih želela predstaviti občinstvu, je še bolj prišla do izraza različnost motivov in načinov slikanja! Da je vzrok tega daljše slikarsko obdobje, sem želela sporočiti ravno z naslovom. Ko sem namreč po študiju lahko že bolj svobodno držala čopič, sem hkrati stopila na novo, še bolj odprto pot, ki je v iskanju slikarskega izraza in vsebin. To napredovanje se torej močno odraža v slikarskih delih, predstavljenih v izolski knjižnici.

Izbrana dela so tematsko in stilno raznolika, od tihožitij do pokrajin in abstraktnih slik. Očitno pa vsi slikarji vsaj enkrat v življenju za motiv izberejo sončnice.

Očitno! Sončnica je roža z dostojanstvom. Pokliče te k sebi! Zelo rada fotografiram in sem že želela čar sončnice ujeti tudi s fotografskim objektivom. Moram pa priznati, da po izkušnji fotografija prej odvzame čar sončnici, medtem ko ji v tehniki slikanja njeno samosvojost le še dodaš.

Veliko je tudi rumene in zelene barve. Na kaj vas ti barvi spominjata?

V igri je predvsem rumena, v novejših slikah rumeno-oranžna. Pri Cezannovem slikarstvu sem ugotovila, da ni senčil, da je nanašal tople in hladne barve. Sončno rumeno torej dodam tja, kjer želim osvetljeno, to pri tihožitjih in deloma pri krajinah. Pri abstraktnih slikah pa ima rumena – ali ostali dve topli barvi – često vlogo svetlobe, ki je odrešenje.

Pravite, da ste v letih preizkušali različne slikarske tehnike, načine, kako se likovno izraziti. Bi nam povedali kaj o tem?

Če naredim pregled poštudijskega dela, sem začela s tihožitji v akrilni tehniki. Pri postavitvi predmeta v slikarski prostor – to je na platno – sem manj upoštevala prostor, v katerem je bil ta predmet postavljen, in sem ozadje preprosto zvrnila v dvodimenzionalnost in tako dala prednost kompoziciji pred realnostjo globine. Hkrati so prihajali motivi krajin. Krajine so mi dale izziv s svetlobo. Ne izziv, veselje! Upoštevala sem od neba prihajajočo svetlobo in barvno igro oblakov pri tem, zatem svetlobo, ki pada na že obarvano pokrajino. Svetlobe se odražajo druga v drugi. Všeč mi je slika, kjer se zgodnja dopoldanska meglica dviga v nebo nad jesensko obarvanim gozdom in pri tem ne moti jasnine neba. Slikala sem tudi krajine, ki jih ni. Njihova skupna značilnost je odprtost, prostranost, saj želim, da pokrajina nekam vodi. Te slike so bolj impulzivne, navadno so tudi nastale precej hitro. Morda v iskanju prostora! Je krajina in hkrati je abstraktni prostor.

Kako pa vas kot slikarko navdihuje Sveto pismo?

Če vzamem vaše vprašanje dobesedno, lahko najprej rečem to, da je Sveto pismo tako polno podob, da gotovo že v osnovi nagovarja vsakega slikarskega umetnika. Čeprav mi je Sveto pismo domače že od otroštva dalje, sem začela biblijske motive slikati precej pozno. Za začetek je bila to serija Nebeških  Jeruzalemov, ravna krajina, kjer v oddaljenosti prepoznamo svetlo obzidje, nad njo pa je prijetno odprto nebo. Ena slika, Nebeški Jeruzalem, je na ogled v izolski knjižnici, kjer sem zlato obzidje postavila dvodimenzionalno v ozračje neba, prihajajočega v videnju apostola Janeza, ki stoji spodaj na gori Atmos. Besedilo je vzeto iz knjige Razodetja v skoraj zadnjih vrsticah Svetega pisma. Zlato barvo rada uporabljam. V sebi ima dober izraz tistega, kar je svetega, kar je svetlega, kar je svetloba, ampak ta svetloba nima svojega izvora v naravi sami. Kadar molim svetopisemske odlomke na način molitvenega branja, se podobe porajajo same, lahko vidim zgodbo. Včasih na platno naslikam vzdušje prebranega, mogoče lahko rečem boljše: odnos do te Besede. To, kar je sprožila v mojem srcu.

Zaposleni pa ste v vrtcu Montessori v Kopru. Kako je pravzaprav prišlo do tega, da ste se preselili v Izolo?

Tudi to je bil navdih! Preden sem se preselila na obalo, sem v Rimu tri leta delala z mladimi v okviru skupnosti Emanuel, kateri pripadam tudi sama. V mednarodnem okolju smo jim pomagali rasti osebnostno in duhovno. To so bila zame izredno bogata leta, zelo rada sem delala z mladimi! Z njimi smo med drugim tudi skupaj spoznavali umetnostno zgodovino Rima. Zanje smo želeli, da postanejo občutljivi za lepoto, da si ustvarijo dobre kriterije za lepo in da gredo s to izkušnjo v prihodnost. Če je lepota pristna – to pomeni, da stoji, da obstane in da brezčasovno nagovarja –  te na koncu tako ali tako pripelje do Večne Lepote, do Boga. Osebno sem v Rimu postala še bolj občutljiva za to dinamiko. Kakorkoli, ob načrtovanju vrnitve v Slovenijo sem pomislila, da bi zaživela na obali, dotikajoč se Mediterana. Idejo sem predala Bogu in ljudem in vrata so se začela odpirati. Navdih se je zgodil. Bližina Trsta mi je letos tudi omogočila, da sem se lahko udeležila tečaja rimskega mozaika pri Stefanii Pocecco in tako spet začela ustvarjati mozaik, a tokrat s pravim kamenjem in ne s keramičnim ploščicami.

In zakaj vrtec Montessori?

V vrtcih Montessori sem že delala. Čas absolventskega staža sem izkoristila za študij te pedagogike in jo odkrila kot precej logično. Sama se nikakor ne morem poistovetiti s frontalnim načinom dela. Osebno spremljanje otroka, njegovega razvoja, ponuja močnejši dialog z njim in lahko odpiraš njegove močne točke, ga spodbudiš, da si še bolj prizadeva. Rada vidim veselje otroka, ki po določeni dejavnosti odkrije nekaj novega.

Kako pravzaprav učiti otroke risati? Zdi se, da so majhni otroci veliko bolj ustvarjalni kot kasneje, ko začnejo obiskovati osnovno šolo. Kaj je vzrok tega?

Jaz otroka ne učim risati in slikati! Dam mu samo svojo ljubezen do slikanja in material. V sobi imamo veliko in malo slikarsko stojalo, vrtec ponudi torej prostor in orodja. Pokažem, kako se z materialom rokuje, in preko tega predam svojo ljubezen do te dejavnosti. Nato ga pustim in opazujem od daleč. Danes spoznavam, da imam v skupini same umetnike! Nastajajo spontane in čudovite kreacije, slike, naslikane s širokim čopičem v živih barvah. Na pametnem telefonu rada poiščem umetnika, ki je naslikal zelo podobno sliko, kot jo je on sam ravnokar, npr. Joan Miró, kar doda vrednost  njegovemu delu. Otrok pravzaprav potrebuje drobne spodbude in tudi, da cenimo njegov izdelek. Stene našega vrtca krasijo slike otrok, in to v pravih okvirjih. Nanje so zdravo ponosni. Zakaj so otroci kasneje precej manj ustvarjalni, ne bi iskala podrobnejših vzrokov. Mislim, da temu precej botruje razporeditev časa, saj ga morajo namenjati drugim stvarem, ki so – često – ravno nasprotje ustvarjalnega razmišljanja, kaj šele ustvarjanja samega. Mnogo je odvisno tudi od spodbude okolja.

Ste tudi posvečena sestra v skupnosti Emanuel. Prepričana sem, da bi bralci radi izvedeli kaj več o vašem klicu v posvečeno življenje.

Beseda klic se mi za posvečeno življenju zdi resnično dobra beseda in upam, da je nikoli ne bomo postavili v zaboj dobrih katoliških žargonov, na katere se navadimo in ki izgubijo prvotno svežino. Ker pri posvečenem življenju gre ravno za to! Klic je v tem, da te nekdo pokliče in da ta nekdo pač nisem sam. Po Svetem Duhu se v človeku zgodi skrivnostno in nenavadno lepo dogajanje in dobro veš, da nisi avtor tega, ker je tako drugačno. To je Nekdo, ki ve zame in ki pozna moje ime. Bog mi je v času študija postajal precej blizu, prepoznavala in iskala sem ga ravno v lepoti. Potem se je zgodil ta klic in presenečenje z njim. Če sem lahko iskrena, me je bilo strah. A na koncu sem tvegala bistveno vprašanje svojega življenja, ki sem ga postavila tistemu, ki me je ustvaril, to je Stvarniku samemu: “Za kaj in za koga si me ustvaril?” To karto sem dala na mizo, saj sem želela resnico za svoje življenje, in to ne glede na ceno. Želela sem si srečo in ne živeti nečesa, kar bi bilo daleč od mojega bistva. To bi bila zagotovo velika prevara!

Kako ste se odločili prav za skupnost Emanuel?

Skupnost Emanuel sem začenjala spoznavati že v času srednje šole in zato je bila tudi okolje, v katerem sem spoznavala Boga kot osebnega Boga. V naši Skupnosti je več stanov, tako so v glavnem družine ter duhovniki in laične posvečene sestre in bratje. Mednarodnost ji daje dodaten pečat, povezanost z drugimi člani po svetu je močna. Odločitev je bila torej precej logična, nisem je pa hotela sprejeti kot logične. Če bi me Gospod želel drugje, bi mi dal hrepenenja za tja. Značilnosti skupnosti so me pritegovale že od začetka: živ odnos z Bogom, slavljenje in želja po tem, da bi k izviru pritegnili tudi druge.

Kakšno je življenje posvečene sestre v tej skupnosti?

Smo vključene v življenje skupnosti skupaj z drugimi člani, to so obisk mesečnih srečanj celotne skupnosti, enkrat tedensko podelitveno srečanje v manjših skupinicah, molitveno življenje, ter z drugimi člani sodelujemo pri aktivnostih oznanjevalne narave (glede na situacijo s koronavirusom je z zunanjega vidika trenutno najbolj mogoč misijon dejavnost Založbe Emanuel, ki uspešno izdaja zelo kvalitetne knjige, in pa poletne počitnice za družine v Veržeju). Še bolj radikalno se zavežemo k dnevni molitvi in obisku svete maše. Posvečenost živimo sredi sveta, kar pomeni, da imamo svoje poklice. Ravno zaradi vpetosti v profesionalno življenje in v dinamiko življenja nasploh je potrebna zvesta dnevna molitev, da lahko ohranjamo odnos s Kristusom. Sestre se pa združujemo tudi na mednarodnem nivoju.

Hvala, ker ste sprejeli povabilo na pogovor. Želim vam veliko radosti pri delu z otroki v vrtcu in ljubezni do iskanja svetlobe – na platnih in v vsakdanjem življenju.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme