Sveta prelomnica v naših krajih
Predavanje v tržaškem časnikarskem krožku
V tržaškem časnikarskem krožku se je profesor Tomaž Simčič lotil zapletenega vprašanja, do kakšne mere so v našem prostoru verska prepričanja vplivala na politične izbire in obratno. Po strnjenem in privlačnem prikazu je sodbo prepustil poslušalcem, še zlasti o tem, kaj in kje je sveto oziroma pogansko. Od prvega versko političnega preloma v zgodnjem srednjem veku pri nas pa do devetnajstega stoletja ni bilo velikih vpadnic. Z bitko pri Hublju se postavlja vprašanje izmeničnega določanja poganskega in svetega vse do današnjega spopada. Takrat, leta 394, je bila baje burja odločilnega pomena za zmago svetega nad poganskim. Pogansko je bilo tedaj na Zahodu, sveto na Vzhodu.Vzhodnorimski cesar Teodozij je premagal zahodnorimskega Flavija Evgenija, ki se je v Milanu nagibal k vrnitvi na poganstvo. Severno jadransko območje je bilo trdno vsidrano v rimsko katoliško območje. Drava je razmejevala oglejski vpliv. Tako Kopitar, sicer veliki poznavalec vzhodnega slovanstva, se je trdno imel za pripadnika latinskega območja z avstroslovanskim predznakom. Sicer je v stoletjih prišlo tudi do občasnega šibkega vpliva Bizanca, do oglejske shizme treh kapitljev, turški vpadi so bili le plenilnega značaja, znamenja protestantizma je pregazila protireformacija. Prelomna črta je bila in ostaja na širšem območju Vojne krajine na meji med avstro-ogrskim in turškim cesarstvom. Zadeva se zaplete v 19. stoletju s prepletanjem ideološkega, nacionalističnega in socialnega soočenja in vplivom na versko plat. Pri malih narodih vera krepi narodno zavest z vlogo duhovnikov med ljudstvom, pri velikih pa laično meščanstvo. In smo pri slovenskem okoličanskem bataljonu ter spopadih pri starem Chiozzovem stebrišču v Trstu. Na novih arkadah, zgrajenih v fašističnem obdobju, opozarja napis na polstoletni boj meščanov proti tujcu. Izvirni vzrok ni bil neposredno narodnostnega značaja, pač pa spopad med klerikalci in liberalci, ki so ga sprevrgli v identitarni spor. Do neredov je prišlo za nadzor nad osnovnim šolanjem. Bilo je v domeni Cerkve in škof je sklical zadevno zborovanje, čemur so se uprli občinski upravitelji in naščuvali množico. Sicer je ta ločnica razvidna še prej, leta 1800 je škof Leonardis pisal, da je okolica verna, mesto pa razkristjanjeno. Kaj je sveto in kaj pogansko, se odpira tudi pri presojanju vztrajnega boja slovenske duhovščine za obrambo jezika. Iz vatikanskih arhivov je razvidno, da so visoki prelati označevali v polnem fašističnem preganjanju slovenske duhovnike za nacionaliste. Šlo pa je dejansko za kvalitetno in zvesto duhovščino. Tako je Simčič navedel primer nadškofa Sedeja, ki je zavrnil podpis pod Majniško deklaracijo l. 1917, češ da je škof vseh! Predavatelj sicer ni povlekel lahke vzporednice, a je na dlani. Opozoril pa je na preroško napoved Jakoba Ukmarja v sloviti pridigi ob izteku šmarnic leta 1931: “… če bi to ljudstvo bilo kdaj tako nesrečno, da bi zapustilo Cerkev, ali še hujše, če bi ga spodili iz Cerkve, o potem pa, vam rečem: bojte se ga, ker tako ljudstvo se bo pridružilo vrstam tistega orkana, ki resno ogroža sedanji socialni red, ne samo tu, ampak po vsej Evropi in po vsem svetu. In še ko se je sobrat Jurca v tistem višku fašističnega zatiranja zatekel k njemu po tolažbo: Shranite dokaze. Vam bodo služili. Nikar se jih ne bojte, saj danes so, jutri jih ne bo več, saj niso večni. Vse to vam bo prav prišlo ko bodo pri nas vihrale rdeče zastave!” (Niso služili) A neizmerna lahkotnost označevanja svetega in poganskega se nadaljuje. Veliki liberalec, antiklerikalec, pozneje tudi ustanovitelj Radikalne stranke Nicolò Carandini, vplivni pogajalec na mirovni konferenci, je povzel stališča iz članka Giulia Cesarija v fašističnem Piccolu l. 1927 in dokazoval, da so Italijani kristjani, Slovani pa pogani … Predsednik Časnikarskega krožka Luciano Santin, ki je vodil srečanje, je napovedal za 19. oktober novo predavanje niza o obmejnem soočanju. Doktor Pavel Fonda bo govoril o psihološki percepciji doživljanja meje.
