Sveta Gora tudi na Čezmejnem Martinovem krogu

Del 2.500 kilometrov dolge Poti svetega Martina

“Ali veš, koliko korakov je potrebnih, da trava neha rasti?” me je vprašal Uroš iz Planinskega društva Ptuj, ki je že od leta 1992 markacist, ko sva se peš spustila s Svete Gore proti Solkanu, da bi z garminom (GPS napravo) natančno posnel traso Goriškega camina, po kateri bo potekal tudi nastajajoči Čezmejni Martinov krog. Gre za 260 kilometrov dolgo pot, ki obkroži Vipavsko dolino in vodi čez del Brd, Krasa in Furlanske nižine do Ogleja, prav tako kot Goriški camino pa nastaja v okviru projektov Interreg Italija – Slovenija SPF.

Čezmejni Martinov krog, ki se na Sveto Goro iz Grgarja povzpne po obstoječi Urškini poti, je sicer del precej daljše, 2500 kilometrov dolge Poti svetega Martina. Ta povezuje kraje, ki so zaznamovali življenje in čaščenje svetnika. Začne se na Madžarskem, v kraju Szombathely, kjer se je sv. Martin rodil, in vodi prek Slovenije do Pavie v Italiji, kjer je odraščal. Nadaljuje se do Toursa v Franciji, kjer je bil imenovan za škofa in kjer je v današnji baziliki sv. Martina Tourskega pokopan, konča pa se v kraju Candes-Saint Martin, kjer je umrl.

Slovenski del poti, ki jo je Svet Evrope leta 2005 proglasil za Veliko evropsko kulturno pot, je že zdaj dolg dobrih 550 kilometrov in ima 20 etap. Vije se med kraji, ki so povezani s sv. Martinom. Mimogrede, v Sloveniji je sv. Martinu posvečenih več kot 80 cerkva in kapelic. Po njem je imenovanih tudi veliko krajev, na primer Šmartno. Pot je namenjena romarjem, pohodnikom, športnikom in vsem, ki imajo radi naravno in kulturno dediščino.

Čezmejni Martinov krog bo goriški prostor obogatil za še eno dobro označeno pohodniško pot, ki bo obkrožila obe Gorici, skorajšnjo Evropsko prestolnico kulture. In tudi zato, da teh poti vendarle ne bi bilo preveč, so njeni snovalci prišli na idejo, da bi odsek od Svete Gore do Solkana potegnili po trasi pred kratkim rojenega Goriškega camina. Tudi ta se večinoma drži že markirane planinske poti, deloma pa jo vendarle “ureže” nekoliko po svoje.

“600. Samo 600. Tako sem nekje prebral,” mi je odgovoril Uroš, potem ko sem rekel, da se mi ne sanja. Na to debato sva med hojo prišla, ker sem bil ponosen na to, kako lepa je pot na Sveto Goro, s katere sva se sicer spuščala mimo belih oznak salomonovega vozla, ki označujejo Goriški camino in s katerimi smo okrasili kamne ob in na poti med testnim pohodom pred dobrim mesecem. Pa zato, ker sem nekaj modroval o tem, kako so rastline pametne in se same umaknejo oziroma ne silijo na pot, če je frekvenca pohodnikov na njej dovolj velika. Ko pa zaznajo, da se iz tega ali onega razloga število pohodnikov zmanjša, si stezo hitro vzamejo spet za svojo, jo prerastejo in spremenijo v čudovito divjino. 

Markacist Uroš s štajerskega konca, ki je član ekipe snovalcev Poti sv. Martina in tudi Čezmejnega Martinovega kroga, je v minulih dneh že prehodil del poti od Hrušice do Predmeje in po Trnovskem robu do Ravnice, tistega dne pa je hojo začel v Grgarju. Ko sva se odpravila izpred bazilike, je zaostal, in ko sem se začudeno ozrl, ker sem za seboj zaznal praznino, mi je ponudil razlago, da skuša hoditi tako, kot bo povprečen pohodnik, torej precej počasneje od divjakov moje sorte. Sprva mi je bilo malce mučno, a potem sem se privadil in sestop v ležernem tempu sprejel kot učno uro potrpežljivosti.

Med hojo sem skušal iz njega izvleči čim več podatkov o delu markacistov, označevanju poti in podobnem, v zameno pa sem mu rade volje postregel s kakšno informacijo iz domačega okolja, ki ga dobro poznam. Ko sva na Prevalu, pa še nekajkrat prej in kasneje prišla na čistino, od koder se nama je odprl lep razgled tudi onkraj meje, sem mu z veseljem razložil, da je tisto kostnica na Oslavju, tisti grič nad Gorico da je Kalvarija, da je tam zadaj Števerjan ipd.

Do Solkana sva se v počasnem tempu spuščala natančno uro in pol. Tam se je moja vloga vodnika končala. Vesel sem bil, da je bila Urošu pot s Svete Gore, ki bo postala tudi del Čezmejnega Martinovega kroga, všeč. Na žgoč poletni dan je nadaljeval po severni poti na Sabotin, od tam pa do Kojskega in cilja v Šmartnem. V naslednjih dneh ga je čakalo še prečkanje meje in hoja do Krmina, pa po trasi Nebeške poti do Ogleja, od tam pa, spet po trasi, kjer vodi tudi Goriški camino, proti Krasu do Doberdoba in čez mejo v Opatje selo ter naprej oziroma nazaj po južnih obronkih Vipavske doline do Ajdovščine, Vipave in Hrušice.

Uradno odprtje Čezmejnega Martinovega kroga bo prihodnje leto aprila, že 25. septembra letos pa bosta v okviru dnevov evropske kulturne dediščine organizirana dva pohoda na Sveto Goro: po Urškini poti iz Grgarja in po zaključnem delu Goriškega camina, od cerkve sv. Štefana v Solkanu na Skalnico, kjer bo ob tej priložnosti blagoslov nove Martinove stopinje, posebne oznake Poti sv. Martina, sledil pa bo še ogled pred kratkim odprtega Centra Mir in dobro, ki je v prvi vrsti namenjen pohodnikom na Goriškem caminu, a tudi vsem ostalim obiskovalcem Svete Gore.