Svečana maša ob prazniku mestnih zavetnikov v Gorici - Mučeništvo, svoboda, Božja absolutnost

Glavni verski dogodek ob letošnjem praznovanju mestnih zavetnikov, svetih Hilarija in Tacijana, je bilo slovesno bogoslužje, ki ga je v soboto, 15. marca 2025, nadškof Carlo Roberto Maria Redaelli vodil v mestni stolni cerkvi ob navzočnosti predstavnikov krajevnih oblasti. Somaševanja so se udeležili tudi škof Peter Štumpf iz Kopra in številni goriški duhovniki.

Sveta Hilarij in Tacijan sta bila mučenca, je dejal msgr. Redaelli v homiliji. Mučenec je popoln kristjan, zato je lahko zgled vsaki krščanski skupnosti. Mučenec daruje življenje, ker verjame v vrednote, ki jih ne želi zanikati in jih ima za pomembnejše od lastnega fizičnega življenja, je nadaljeval nadškof. Treba je globoko spoštovati vsakega moškega ali žensko, ki daruje svoje življenje za ideal. To pa ne pomeni, da je vsak ideal, zaradi katerega je nekdo pripravljen žrtvovati življenje, samodejno resničen in veljaven. Pomislimo na tiste, ki se razstrelijo sredi množice, da bi s seboj vzeli čim več ljudi. Na našem območju je v prejšnjem stoletju mnogo ljudi izgubilo življenje za ideale, ki so se izkazali za neprave ali celo zle. To ne velja za krščanskega mučenca, ki daruje življenje iz zvestobe Kristusu, iz ljubezni do Njega. Mučenec se žrtvuje, ker ne priznava nobenega absolutnega gospodarja razen Boga. To je bilo zelo jasno že pri mučencih iz prvih stoletij. Kristjan želi biti zgleden državljan, vendar nikogar ne more postaviti na mesto Boga. “Samo Bog je Bog. Ne zato, ker bi Boga dojemal kot nekakšnega super cesarja, ki vlada svetu po logiki zemeljskih kraljestev in cesarstev, temveč zato, ker ve, da je človek lahko resnično svoboden samo, če je Bog Bog.” V prvih stoletjih se je dogajalo, da je bil kristjan lahko celo suženj, a v svojem srcu je bil svoboden, “ker je priznaval za edinega Gospoda le Boga. Pred Bogom nismo nikoli sužnji, temveč otroci: Bog ni gospodar, ampak Oče”. Tako je bilo za škofa Hilarija in diakona Tacijana, kakor tudi za škofa Mohorja in diakona Fortunata ter mnoge mučence.

“Mučeništvo, svoboda, Božja absolutnost. To triado bi rad predlagal našemu mestu, pravzaprav obema mestoma, Gorici in Novi Gorici, ki sta skupaj Evropska prestolnica kulture 2025”, je nadaljeval msgr. Redaelli, ki se je tudi iskreno zahvalil msgr. Štumpfu, da je sprejel vabilo. Živimo v sekularnem okolju, ki včasih zdrsne v sekularizem, in vendar “sem prepričan, da brez sklicevanja na Absolutno – tudi zunaj neposredne povezave z vero – tvegamo izgubo naše svobode”.

Sklicevanje na Boga danes včasih zlorabljajo, “toda ali je to pravi Bog, ali ni to prej vse drugo kot Absolutno, oziroma, če uporabimo biblijski jezik, idol, postavljen v našo službo?” Če služimo malikom, lahko podredimo druge, vendar na koncu sami postanemo podrejeni idolom, ki smo si jih izbrali.

Pred več leti, ob prenovi pogodb Evropske unije, se je veliko govorilo o krščanskih koreninah Evrope. Namen je bil priznati med temeljnimi vrednotami evropske skupnosti krščansko vero, skupaj z judovsko vero in klasično grško-rimsko kulturo. Predlog ni bil sprejet, “a spominjam se – takrat sem bil v Milanu generalni vikar in pomožni škof –, da je takratni milanski nadškof, kardinal Dionigi Tettamanzi, dejal, da so bolj kot ‘korenine’ pomembni ‘sadovi’. Strinjam se: pomembno je, da obstajajo pristni sadovi teh korenin, tudi če te niso priznane. Med sadovi, ki smo jih doslej večinoma uživali v miru, so svoboda, spoštovanje dostojanstva ljudi, vrednota demokracije, pravičnost, mir. Zavedamo se, kako pomembni so ti sadovi za nas, tukaj na meji.

Rekel sem ‘doslej’, ker se svet hitro spreminja in ne nujno na bolje. Novi cesarji, nove oblasti, novi ekonomski interesi, novo zaničevanje revnih in zapostavljenih, celo nova želja po vojni grozijo, da bodo našli vedno več prostora v naši Evropi. Morda je vračanje h koreninam vse bolj nujno. Vračanje h koreninam, da bi črpali iz spomina na preteklost (…) in da bi imeli moč biti romarji upanja, ki obhajajo jubilej kot čas, ki je naklonjen razcvetu znamenj svobode, odpuščanja in bratstva.”

V zavedanju lastnih meja je nadškof Redaelli želel poudariti, “da je krščanska skupnost Gorice še vedno tu in mislim, da to lahko rečem tudi v imenu krščanske skupnosti Nove Gorice. In ta skupnost želi sodelovati, v duhu enciklike Vsi bratje papeža Frančiška, z vsemi, ki nočejo odstopiti od svobode in vseh tistih vrednot, ki našima mestoma omogočajo živeti v miru in učinkovitem sodelovanju kljub globokim ranam, ki sta jih našemu območju prizadeli obe vojni prejšnjega stoletja. Vrednote, ki nas, brez lažne skromnosti, delajo za zgled mnogim v Evropi in zunaj nje, kjer so, kljub vsemu, stekli težavni, a pristni procesi pravičnosti in sprave.

Naj nam s svojo priprošnjo pomagata Hilarij in Tacijan, mučenca za Kristusa in zato pričevalca resnične svobode.” Vsem prisotnim je goriški nadškof zaželel lep praznik v treh goriških jezikih, italijanščini, slovenščini in furlanščini.