Aktualno

Sully Clinta Eastwooda

Sully Clinta Eastwooda

Piše Davorin Devetak / Junaštvo današnjih časov

Prejšnji teden sem v povsem razprodani kinodvorani tržaškega multipleksa Thespace Cinema v trgovskem centru Torri d’Europa občudoval zadnji trud Clinta Eastwooda Sully, z enkratnim Tomom Hanksom. Predvajali so ga v okviru promocije Cinema2Day (vsako drugo sredo v mesecu), ki jo sofinancira ministrstvo za kulturo v sodelovanju z nacionalnimi kinematografskimi organizacijami. Pravi užitek je bilo spremljati bolj popularno delo veterana Clinta (letnik 1930) z eno od največjih hollywoodskih zvezd v nabito polni dvorani s pretežno mladim občinstvom. Komentar navdušene najstniške sosede, ob koncu napete in lepe zgodbe, je bil: “Si nisem predstavljala, res krasen film. Se je res splačalo priti, za samo dva evra”.
Jaz pa Clinta poznam, pravzaprav ga cenim kot enega največjih živečih režiserjev in se strinjam s tistimi, ki ga povezujejo s “klasičnim” slogom in pripovednim nabojem Johna Forda. Njegovi filmi, naj v njih nastopa ali ne, so prežeti z velikim humanizmom, jasno etično držo in skoro neopazno rabo filmske kamere in fotografije, kjer se zgodba harmonično spaja z lepoto podob in izraznostjo igralcev. Rekli boste, ni mogoče, Clint je “ledenooki” samotni vitez Leonejevih kavbojk, brezkompromisni konservativec Sieglovih kriminalk in ponarodele sage o komisarju Callahanu, “umazani Harry”. To bo držalo, saj je na zadnjih volitvah v ZDA povsem proti toku in eden redkih hollywoodskih zvezdnikov nastopil za Trumpa. Ampak Clint predstavlja tudi zapleteno umetniško osebnost, kot je zapletena ameriška in naša družba.
Tudi v najbolj razvpitih“hardboiled” zgodbah, če mu scenarij dopušča ali ne, sredi najbolj spektakularnih akcij in streljanj na velikem ekranu, utrne v gledalcu senco dvoma in stranski pogled v nesmisle našega “perfektnega sveta” in “absolutne oblasti”. To so že naslovi del, ki jih je Clint soustvaril kot režiser in obenem igralec, denimo Punčke za milijon dolarjev in Gran Torino ali pa filmov, ki jih je samo režiral: Bledi konjenik, Bird (o jazzistu Charlieju Parkerju), Mystic River, krasni zgodovinski elegiji o absurdnosti vojne Zastave naših očetov (z vidika ameriških vojakov) in Pisma z Ivo Jime (z vidika Japoncev), apolog o očetu južnoafriške revolucije “Madibi”, Nelsonu Mandeli, Invictus, metafizični vpogled v onstranstvo Hereafter (z Mattom Damonom), trpko pričevanje in razmišljanje iz iraške vojne Ostrostrelec (American Sniper) in sedaj Sully…
Eastwood je prejel “le” štiri oskarje, dva za western Unforgiven (Gli spietati) , dva za Punčko za milijon dolarjev in enega za lastno svojsko producentsko kariero. Uspešnica Ostrostrelec je zbrala pet nominacij in nobenega oskarja. Zakaj? Clint je preveč iskren in neposreden, ko uprizarja ameriško družbo, ne pozna olepšav, ne ovinkari in zadene občutljive, boleče točke. Tudi v najnovejšem delu nam predstavi lik nenavadnega junaka, pilota, ki opravlja z vestjo in odgovornostjo zgolj svoje delo. Ko mora v 205 sekundah od vzleta iz newyorškega letališča, po okvari letala, do zasilnega pristanka na ledenih vodah reke Hudson, odločati o usodi 155 potnikov in ukrepati, je sam. Tedaj zaupa svoji izkušenosti in izbere najmanj pričakovano opcijo, ki ni predvidena v letalskem protokolu. Ta se izkaže za pravilno, reši vseh 155 potnikov, a uniči letalo. Gre za resničen dogodek. Sully je pilot Chesley Sullenberger, ki je 15. januarja 2009 rešil vse potnike leta US Airways 1549 na reki Hudson in o tem napisal skupaj z novinarjem Jeffreyem Zaslowom knjigo, po kateri je nastal film.
V značilni dramaturški strukturi se sproži in stopnjuje običajni medijski cirkus, sodno-preiskovalni moloh, ki s svojo računalniško topo racionalnostjo skuša pomendrati nenavadnega heroja. Tom Hanks tu dosega nov vrhunec v galeriji svojih zrelih dramatičnih interpretacij (Pot v pogubo in Most vohunov) . Pod pritiskom morečih flashbackov in vizij raztreščenega letala med newyorškimi nebotičniki se globoko sprašuje, ali je ravnal pravilno ali neodgovorno tvegal življenja potnikov. V Eastwoodovih filmih se estetika prepleta z etiko, v danem trenutku se bivanjska razsežnost prikrade v vsakdanjo, nevsiljivo. V hopperjevskem nočnem baru se “sojeni” junak zrcali v svoji podobi v zadnjih vesteh na tv zaslonu, ob točaju in gostih lokala, ki mu nazdravljajo s koktajlom, naslovljenim po njem. Ta navdušenost in solidarnost mu ne pomagata, tudi razplet zgodbe ne. Ostane sam s sabo, v prepričanju, da je ravnal po vesti in znanju, da je ukrenil, kar je bilo treba, ne glede na sodbo in mnenje ostalih, podobno kot drugi Clintovi samohodci in junaki iz prejšnjih del, kot Gran Torino, Ostrostrelec idr.

(Iz priloge Bodi človek! 22.12.2016)

27.12.2016

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!