Kristjani in družba

Stvarno in nestvarno v našem življenju

Stvarno in nestvarno v našem življenju

Piše Andrej Vončina / Novi prilogi na pot

V vaših rokah je po nekaj mesečnem odmoru spet priloga “Bodi človek”!, ki je tokrat nekoliko bolj poletno obarvana, vsaj v tematskem smislu. Veselimo se lahko dejstva, da je v njej spet eno izmed standardnih peres, Aljoša Vodopivec, ki zaradi raznih obveznosti nekaj časa ni mogel sodelovati. Sprehodimo se torej malo po temah tokratne številke in razmišljajmo. Matevž Vidmar se spopada z Bogom, ki ga “pošiljamo na počitnice”, kar je izredno aktualna tema vsakega poletja. Vprašanje, kako je z Bogom med počitnicami, nikakor ni banalno, temveč je zelo pomembno vprašanje, ker se dotika samega jedra ali bistva naše vere, našega življenja tudi. Gre za odnos, ki ga imamo do “verskih reči” in za to, kaj nam vera pomeni, kako jo doživljamo, kako v njej vzgajamo, kaj torej prenašamo na naše prihodnje rodove. Konec koncev gre za vprašanje, kaj nam pomeni sploh “verska vzgoja”. Danes, ko imamo številne hobije in krožke, lahko postane tudi vera le eden od hobijev ali krožkov. V dneh, ko to pišem, poteka v naši župniji oratorij, prihajajo takšni in drugačni otroci iz takšnih in drugačnih družin. Neka mama pravi, potem ko otroka že drugo leto hodita na oratorij, da jo zanima, jo mika, da bi jeseni otroka vpisala tudi k verouku, saj je v njihovi družini preskočila neka iskrica in so začeli obiskovati cerkev. Vendar pa ima pravi pomislek, saj je dejala, kako to vendarle ni krožek, ampak drugačne vrste zadeva. Kakor ne moremo biti starši le po nekaj ur na dan ali le kak dan v tednu, ampak smo to vedno, enako ne moremo biti kristjani na takšen način. Vendar pa v resnici vse skupaj jemljemo precej neresno. Krščanstvo je zahtevna zadeva, vendar prinaša svoje sadove in lepoto, če se tega tudi resno gremo. Če dobimo v molitvi in zakramentih duhovno hrano, potem nikakor ni logično, da ne molimo ali se le občasno udeležujemo ter poslužujemo zakramentov. To je tako, kot bi jedli le nekajkrat v letu, ne pa vsak dan, kot je pač treba, da nahranimo telo. Pozabiti na Boga med počitnicami pomeni odpovedati se celo poletje duhovni hrani.
O hrani govori tudi prej omenjeni Aljoša Vodopivec, saj se spopada z novimi prehranjevalnimi navadami oz. modami. V marsičem se gre v neke skrajnosti, ki so lahko zelo nečloveške in celo nezdrave. Gre za t. i. “salutizem”, ki spet ne more biti nekaj dobrega za človeka, ker je pač “-izem”. Prevelika pozornost lastnemu telesu in izgledu, kar je lahko zelo nevarno, saj kaj lahko dobimo nekega boga, ki je narejen po naših merilih, mi pa mu žrtvujemo vse mogoče, praktično tudi lastno življenje, čeprav po koščkih. Ni nenavadno, da vse to ljudje zahtevajo tudi od svojih bližnjih. Naš sodelavec se zlasti ukvarja s tem in seveda tudi z veliko pozornostjo, ki jo namenjamo hrani nasploh. Vse mogoče kuharske oddaje, tekmovanja … Kot sami veste, tudi sam rad kuham, a tu gre za tveganje, da pozabimo na najpomembnejše. Človek ne živi le od kruha, pravi Gospod. Res je, veliko nematerialnega je še, kar sestavlja človeka, a smo na to kar pozabili. Življenje je treba le izkoristiti, užiti, dokler je, potem je vprašanje, kaj pride, če sploh kaj … Nikogar tu ne obsojamo, treba pa je razmišljati in si zastavljati določena vprašanja ter presoditi, kam neka zadeva pelje in če je to dobro. Samo to. Spoštujemo ljudi in njihove odločitve, to pa še ne pomeni, da jih ne bomo kritično pretresli, ampak kar nekritično sprejeli. Še pred pravico, je to naša dolžnost, saj si je človek dolžan stvari osmisliti, si jih razložiti.
O tem, da se človek zave, kaj je pomembno in bistveno v življenju in da gre za veliko več od le materialnega, piše tudi Primož Krečič. Piše tudi o odvečnem v življenju, kar nas pravzaprav ovira, mori in vleče k tlom, namesto da bi nas dvigalo. Odločitev za preprosto se tako ponuja kar sama od sebe, da bi se vsaj malo osvobodili odvečnega bremena. Tu sta seveda pomembni tudi notranje očiščenje in prečiščenje, saj vemo, od kod izvira pravzaprav dobro in zlo pri človeku – iz njegovega središča, ki ga označujemo kristjani s pojmom “srce”.
K temu nam pomagajo različne duhovne poti, ena od zelo pomembnih in starodavnih je Jakobova pot. Bogdan Vidmar nam predstavi sv. Jakoba Starejšega zato, da bi morda postala njegova pot tudi naša. Lepa možnost in priložnost, da nekaj spremenimo v svojem življenju s pomočjo tega svetnika in njegove poti.
Sam se ukvarjam v članku z našo utrujenostjo, glede na to, da je sedaj čas dopustov. Vsak od nas opravlja takšno in drugačno odgovorno nalogo, zato lahko rečemo, da smo vsi neke vrste pastirji, če že ne drugače, pa nad samim sabo. Za dobro opravljanje službe pa ni dovolj, da smo le stalno vpeti kot napera v kolesu, temveč veljajo za nas modre besede sv. Ambroža: “Če želiš dobro opravljati vse svoje zadeve, jih vsake toliko prenehaj opravljati”. Treba pa se je zares odpočiti, ne le “iti na dopust”, pa ponavljati vsakdanje razvade in vzorce.
Naj bo tako tudi ta priloga prijetna poletna popestritev in pripomoček k razmišljanju. Morda pa bo komu pomagala, da se opogumi in kaj v življenju postavi na svoje mesto in potem sveže štarta spet na pot.

(Iz priloge Bodi človek! 20.08.2015)

20.08.2015

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!