Študiramo način življenja, navade

Ime: Ilaria Bergnach
Doma si iz: Števerjana
Študiraš: Etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani
Najraje: sem v dramski družini iz Števerjana, se pravi imam najraje gledališče

Ko pomislim na etnologijo, se mi pred očmi izrišejo slovenski kozolci in skrinje. Kako pravzaprav izgleda ta študij?
Kozolci in skrinje se ti prav prikažejo! (smeh) Študiramo način življenja, navade etničnih skupin. Na začetku imamo pri predmetu Etnologija Slovenije veliko terenskega dela, v prvem semestru smo intervjuvali kmete, delavce na kmetiji, v drugem semestru pa intervjuvamo delavce v industriji, predsem v Krškem, ker je tam večji industrijski center. Naučimo se razičnih načinov raziskovanja. Kulturna antropologija pomeni v bistvu, da se raziskuje na terenu, greš do osebe, jo intervjuvaš, lahko intervjuvaš tudi ljudstvo. Na koncu raziskovanja antropolog napiše monografijo. Malinowski (o. p. Bronislaw, poljski antropolog), ki ga večkrat omenimo, je intervjuval razna ljudstva tako, da se je prav naselil mednje in tam živel. On je rekel, da si delo antropologa izpolnil, ko postaneš del življenja tega ljudstva, ko so ti njihove navade normalne, ko njihov način življenja postane tvoj.
Obstaja kaka formalna razlika med etnologijo in kulturno antropologijo?
Poglej na Wikipedijo! (smeh) Pravzaprav sta zelo povezani med sabo.
Tvoja začetna izbira je bila etnologija, kulturna antropologija in kitajščina, kar je zelo zanimiva kombinacija. Kako si prišla prav do te izbire?
Hotela sem se učiti kitajščine, ker mislim, da ti nudi veliko možnosti v delovnem svetu. Kitajščina, portugalščina, ruščina so praktično jeziki prihodnosti, ker imajo večji trg. Zaključila sem humanistični licej v Gorici in, ko je bil čas za vpis, mi je profesorica, odgovorna za usmerjanje, rekla, da me vidi na etnologiji. Tako sem si rekla, poskusim. Na začetku se mi je kitajščina zdela fantastična, ampak ko si dvopredmetni študent, je zelo težko, ker se ti predavanja prekrivajo, in če zamudiš že eno samo predavanje iz kitajščine, je zelo težko, da nadoknadiš sam. Je veliko pismenk, vsaka izmed teh ima veliko različnih pomenov, slovnica je povsem drugačna od naše. Zato sem se odločila, da kitajščino za zdaj opustim. Etnologija pa mi je zanimiva, ker nadaljujem nekako to, kar smo delali na humanističnem liceju. Obravnavamo psihološke in sociološke teme, omenimo veliko filozofov, ki jih poznam in mi je lažje.
Kaj ti je pri tvojem študiju najbolj všeč?
Najbolj mi je všeč delo na terenu, najbolj, ko ti razložijo, kako priti do sogovornika, kako se pogovoriti z njim, kako interagirati, kakšna vprašanja je pametno, da postaviš. Intervjuji do zdaj so najbolj zanimivi.
Ti bi bilo torej všeč se zaposliti na tem področju?
Ja, mislim, da ja. Moj cilj je potovati in se mi zdi, da ta študij mi bo dal to možnost.
Kako bi opisala prehod iz števerjanskih gričev v slovensko prestolnico?
Mi manjkajo vinogradi! Je vse sivo tam! (smeh) Saj se znajdem, nisem imela večjih problemov. A ko si navajen, da se zjutraj zbudiš in vidiš vinograde in gozd…, je vse drugo. Ljubljana je večja, kaotična in zelo urbanizirana, je veliko ljudi, turistov, domačinov. Prve mesece sem imela malo domotožja. Zdaj pa, ne rečem, da se počutim Ljubljančanka, a malo manjka… Ker imam primorski naglas! (smeh)
Kaj so pa, recimo, pozitivne plati študija v Ljubljani?
Ljubljana je vsekakor univerzitetno mesto, je veliko študentov, veliko ponudb, kar je zame velik izziv, ker pomeni, da moram biti disciplinirana. Moram vedno “tekmovati”, ne z drugimi, ampak s sabo, vsak dan moram biti boljša. Veliko je stvari, ki te lahko omamijo, raztresejo.
Si tudi vodja dramske družine v Števerjanu. Kako usklajuješ svoj študij v Ljubljani in delovanje le te?
Dejstvo, da moram organizirati 20 ljudi in še svoje življenje, je bilo na začetku težko. Ko se moraš vrniti iz Ljubljane na vajo, zjutraj pa spet v Ljubljano, na faks, je naporno, a potem postane trend. Nikoli ne veš, ali se ti bo potem v življenju zgodilo, da boš moral biti en dan doma in naslednji dan moraš na letalo in v London ali kamorkoli za delo. Moraš biti fleksibilen!
Zakaj je važno, da se človek udejstvuje na več področjih?
Ker knjige ti ne dajo vsega, moraš tudi sam izkusiti. Lastna izkušnja je konec koncev najvažnejša. Knjiga in faks ti dasta določeno znanje. Ko se ti zgodi kaj izven tega, je težko, da se znajdeš, če nimaš drugih izkušenj. Ne smeš biti “projektiran” samo na eno stvar, biti moraš “open minded”!

Lucija Tavčar

Naši študentje v Ljubljani / Ilaria Bergnach

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme