Aktualno

Študija o stanju slovenske manjšine

Študija o stanju slovenske manjšine

“Položaj slovenske narodne skupnosti ni tako negativen, kot se na prvi pogled lahko zdi. ...

… Po analizi podatkov, sem prišla do sklepa, da manjšinci bolehajo za enimi in istimi boleznimi že več let. Sploh pa ne gre za hude patologije: problem je v tem, da se pripadniki slovenske narodne skupnosti v Italiji vdajajo malodušju zaradi pojava predhodnih simptomov, kar jim onemogoča pravšnjo reakcijo na bolezni same”.
S to oceno je dr. Sara Brezigar (na sliki) sklenila svoj poseg na srečanju, ki sta ga v četrtek, 10. oktobra, v dvorani ZKB na Opčinah priredila Slovenski raziskovalni inštitut in Inštitut za narodnostna vprašanja iz Ljubljane, da bi tržaški sredini predstavila izsledke široke in poglobljene raziskave, ki jo je prav dr. Brezigarjeva, sodelavka ljubljanske raziskovalne ustanove, izvedla o temi Evalvacija stanja in razvojne perspektive slovenske narodne skupnosti v Italiji.
Sara Brezigar je v svojem delu upoštevala stanje šestih družbenih področij, ki so za proučitev položaja slovenske narodne skupnosti reprezentativni glede manjšinske organiziranosti: Brezigarjeva je tako proučila položaj jezika, šole, kulture, medijev, ekonomske dejavnosti in politične participacije. Raziskava je slonela na daljših intervjujih, ki jih je raziskovalka izvedla s pripadniki treh ciljnih skupin, in sicer s predstavniki manjšine na posameznih proučenih področjih, z uporabniki teh področij (tudi italijanskimi) in s strokovnjaki, ki se v naši sredini ukvarjajo s podobnimi vprašanji. Preden je Brezigarjeva razčlenila rezultate raziskave, je občinstvu zaupala, da so bili pogledi intervjuvancev glede določenih problemov še kar enotni, kar priča o tem, da so morda razlike v manjšini manjše od tega, kar se sprva zdijo.
Intervjuvanci menijo, da so jezikovne pravice manjšine ustrezne, čeprav niso sistemsko podprte. Razširjeni sta nepoznavanje in nekoristenje jezikovnih pravic, saj manjka v manjšini pravšnja promocija le-teh. Občuteno večje je zanimanje za slovenski jezik s strani pripadnikov večinske skupnosti, prav tako se je izboljšal status slovenščine (po mnenju starejših je ta vidik le površinski, bolj optimistične so mlajše generacije). Nekatere pravice niso za intervjuvance življenjskega pomena (npr. možnost za spremembo poitalijančene oblike priimka), dokaj skromno je uveljavljanje vidne dvojezičnosti, kar priča o tem, da slovenščina še ni ‘jezik okolja’. Položaj na šolskem področju je Brezigarjeva poglobljeno analizirala na letošnji Dragi, kjer je prišla na dan zapletena podoba slovenskega šolskega sistema in njegovih perspektiv. Na predstavitvi svoje raziskave je raziskovalka poudarila, da intevjuvanci manjšinsko šolo načeloma imajo za pomemben dejavnik pri reprodukciji manjšinskih vrednot in pri reprodukciji manjšine kot take. Dejanski položaj slovenske šole pa ne zadošča tem pričakovanjem.

Prehod iz poučevanja v slovenskem jeziku do poučevanja slovenskega jezika je neuspešen, saj ni didaktičnih in pedagoških pripomočkov in niti jezikovnih standardov za preverjanje znanja. Starši slovenskih otrok so tako nezadovoljni z usvojenim znanjem, prav tako je težko poučevanje neslovenskih otrok, ki slovenski jezik itak malo uporabljajo. Prav tako je tudi kultura načeloma sredstvo za ohranjanje slovenske narodne skupnosti. Nadaljevanje načrtne ideološke ločitve društev pa je protislovna glede na vedno večji upad števila pripadnikov manjšine in glede na trajno finančno krizo. Financiranje društvene dejavnosti je starokopitno in ne omogoča perspektivnejših potez.
Repertoar kulturne ponudbe je obenem zastarel zlasti za potrebe in želje mladih (tudi na zborovskem področju bi potrebovali prevetritev repertoarjev), kaže se tudi potreba po sistemskem in strokovnem pristopu k vključevanju Neslovencev v manjšinsko kulturno sredino. Glede na izsledke raziskave je medijsko področje najmanj problematično. Intervjuvanci zagovarjajo dejstvo, da manjšinski mediji ne morejo shajati po običajnih tržnih načelih, njihova raznolikost (tudi ideološka) za razliko od kulturnega področja sploh ni problematična. Zaradi jezikovne diskriminante so slovenski mediji nedostopni za večinsko prebivalstvo in imajo pomembno vlogo pri utrjevanju jezika v manjšini. Malodušje vlada takrat, ko je govor o politični participaciji. Iz intervjujev je prišlo na dan nezadovoljstvo glede vodenja manjšinske politike. Prevladuje namreč prepričanje, da ničesar se ne da spremeniti. Težko je po drugi strani najti soglasje v manjšinskem telesu zaradi ideoloških razlik. Šibke so obenem vezi manjšine s centri moči zlasti v Italiji: v tem vidiku se izvaja zlasti kurativna politika, ne pa preventivna, ki bi veliko bolje učinkovala na dolgoročne strategije manjšine. Na podlagi povedanega je dr. Brezigarjeva izluščila željo intervjuvancev, da bi manjšina razpolagala z učinkovitim ‘sistemom odločanja’, pri katerem bi mladi imeli veliko vlogo. Pojem družbenega gospodarstva je dokončno zastarel, saj je v manjšini prisoten le skupek zasebnih podjetij v lasti pripadnikov slovenske narodne skupnosti v Italiji. Gospodarski elan, ki je na pragu iz 19. v 20. stoletje zaznamoval Slovence na tem robu, se je izgubil, standard življenja manjšincev in večinskega prebivalstva je dejansko enakopraven. Občutiti je krčenje slovenskega delovnega okolja, narodnega in jezikovnega aduta manjšinci ne uporabljamo v marketinške namene.
Raziskovalka ljubljanskega inštituta je kopico možnih rešitev strnila v štiri področne enote. Razvojne perspektive slovenske manjšine v Italiji je na primer evidentirala v ustvarjanju manjšini bolj prijaznega okolja, ki bi predpostavljal uveljavljanje vidne dvojezičnosti, poučevanje slovenščine v šolah z italijanskim učnim jezikom in poučevanje slovenščine na jezikovnih tečajih. Brezigarjeva je glede notranje preureditve manjšine nanizala vrsto strategij, od prilagoditve nekega modela, ki bi omogočal hitrejše sprejemanje odločitev in hkrati ohranjal ideološko raznolikost in spoštovanje manjšinskih pogledov znotraj skupnosti, do izrazitejših potez na področju kulture s posebnim ozirom na vprašanje jezika, reorganizacijo dejavnosti in mrežno sodelovanje. Še zlasti pomembno pa je, da se na področju šole zagotovi nivo znanja slovenskega jezika, ki ga pričakuje skupnost. Drugo področje je Brezigarjeva določila v širitvi jezikovne skupnosti: temeljno koordinacijsko vlogo naj bi v tem primeru imelo jezikovno središče, ki bi določalo in izvajalo strokovne rešitve glede poučevanja slovenščine v italjanskih šolah, seznanjalo s težavami, ki bi jih neslovenski otroci imeli ob vstopu v slovensko šolo, in pri uzavestenju okolja, da slovenščina ni tuj jezik, ampak jezik okolja. Posebno vnemo bi bilo treba vlagati v sistemsko krepitev vezi zlasti z italijanskimi oblastmi in v marketinško promocijo slovenskega jezika in narodnosti: skratka, treba je prodajati našo različnost kot dodano vrednost območja. Kot je sama Barbara Brezigar poudarila, bi posebne obravnave morala biti deležna videmska pokrajina, ki je s svojo specifiko nezamenljiv člen slovenske narodne skupnosti v Italiji.
Opensko srečanje sta uvodoma pozdravila Sonja Novak Lukanovič, direktorica Inštituta za narodnostna vprašanja, in Devan Jagodic, ravnatelj Slovenskega raziskovalnega inštituta. Lukanovičeva je dejala, da sta raziskovanje in znanost namenjena uporabnikom: v primeru raziskave Sare Brezigar je ciljna publika ravno raznoliko predstavništvo manjšine, ki lahko na tej podlagi evidentira razvojne smernice za prihodnje. Brezigarjeva odpira po mnenju Devana Jagodica dileme, ki so deset let po programski konferenci še danes odprte. Potrebno je zato čim prej določiti peščico prioritet, ki jih je mogoče izvesti ne glede na nazorsko delitev manjšine.
Predstavitvi študije Sare Brezigar je sledila okrogla miza, na kateri so sodelujoči poskušali analizirati nekatere tematike, ki so sestavljale vsebinsko osnovo razčlenjene raziskave. Osrednja tema sta bila prav gotovo jezik in odnos, ki ga jezikovna stroka, mediji in gospodarstveni sektor imajo do njega. Moderator Miran Komac, raziskovalec Inštituta za narodnostna vprašanja, se je o vsem tem pogovarjal z Matejko Grgič, znanstveno direktorico Slovenskega izobraževalnega konzorcija (Slov. I. K.), Edijem Krausom, direktorjem podjetja Julon, članom uprave podjetja Aquafil in tržaškim občinskim odbornikom za gospodarski razvoj, ter Jurijem Paljkom, odgovornim urednikom našega tednika. Grgičeva je močno podprla ustanovitev strokovne službe, ki bi usmerjala jezikovno politiko manjšine. Kraus je glede na svojo izkušnjo poudaril, da je v gospodarskem sektorju uspešen podjetnik, ki se spoštljivo seznanja s kulturo svojega sogovornika: “Tudi v našem sektorju je spoštovanje različnosti recept za uspeh”. Jurij Paljk je dejal, da je odnos manjšine do jezika zapleten, ključno vlogo ima pri tem šola, ki pa večkrat nima pravega posluha za to tematiko. Glede raziskave dr. Brezigarjeve pa je poudaril zgovoren podatek, iz katerega izhaja nezadovoljstvo manjšincev z vodilnimi kadri, ki jih je vendarle težko zamenjati. Kraus se je nato glede položaja slovenske šole v Italiji jasno vprašal, ali lahko manjšina sloni zgolj na jeziku ali je potrebno nekaj več, na primer narodna identiteta.

IG

17.10.2013

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!