Suzin svet

Strpnost

Strpnost

Piše: Suzi Pertot / Pozabljena vrednota

Pravzaprav je o strpnosti veliko govora. O tem namreč, da moramo biti strpni do drugačnih, do tujcev, do tistih, ki so v marsičem prikrajšani. To nam govorijo iz dneva v dan in je tudi prekleto res. A vendar, ko govorimo o strpnosti do vseh tistih, ki so drugačni, in se celo počutimo junake in dobre ljudi, ko se nasmehnemo komu, ki gre mimo nas na vozičku, prepogostokrat pozabljamo, da moramo biti strpni do vseh. Ne samo do tistih, ki so drugačni. Tudi do vseh ostalih. Začeti moramo najprej pri tistih, ki so nam enaki, ki so nam blizu, ki jih srečujemo vsak dan. Morda celo v lastni družini. Morda v sosednjem stanovanju. Ker je sicer lepo, ko se ponašaš s strpnostjo v najbolj čudnih, eksotičnih situacijah. Doma pa vik in krik. In nerazumevanje.
Vse bolj čutim, da ljudje ne znamo biti strpni do tistih, ki nas obkrožajo, ki življenje delijo z nami, ki jih srečujemo vsak dan. To je najhuje. In najbolj boleče. In občutek imam, da je tega vse več. Vsak dan več. In da smo zaradi tega čisto vsi vsak dan bolj zagrenjeni.
Strpnosti me doma niso učili, to priznam. Zakaj bi skrivala. Moji starši, predvsem moja mama, so bili do vseh in do vsega precej nestrpni. Že v zgodnjem otroštvu sem se srečala z vsemi težavami, ki jih povzroča soseščina v velikem, močno obljudenem stanovanjskem bloku. Moji starši, predvsem mama, kajti oče je bil bolj družabne nravi in je rad zahajal v družbo, med prijatelje, kjer se je zadrževal pozno v noč, so bili “lahkega” spanca. Kot otrok sem bila vajena, da je mama vstajala ponoči in robantila nad katerim izmed sosedov, ker je bila televizija preglasna, ker je po stanovanju hodil v čevljih, ker je pozno zvečer zabijal žeblje. In temu so sledili vpitje, jeza, zmerjanje, preklinjanje in na koncu udarci po steni. Vse skupaj je potem trajalo dolgo v noč in nazadnje še sama nisem mogla spati, pa čeprav sem pred mamino jezo čisto mirno sanjala.
Seveda so se sosedje pozneje maščevali. Žrtev pa sem bila ravno jaz, saj se nisem več smela igrati na balkonu, jahati svojega lesenega konjička ali zbijati frnikol. “Ščinke” smo jim rekli pri nas na Primorskem.
Tudi drugače doma nisem bila deležna ravno najboljših naukov o strpnosti. Tako je pač bilo, da mojim nihče ni bil pogodu. Ta je bil prevelik opravljivec, drugi čudak, nekaj jih je bilo prebogatih, tretji so spet vsem kradli. In največkrat smo bili sami, brez prijateljev. Morda je ravno to razlog, da zdaj tako potrebujem prijatelje, veselje in hrup. In skušam, priznam, vsaj skušam potrpeti, če mi kaj ni pogodu.
Čeprav ni vedno lahko, se trudim, da bi spoštovala drugačnost, in sem pravzaprav najraje na strani tistih, ki jih družba ne mara. Tistih, ki so po krivici izključeni. Tako se je zgodilo, da sem kot študentka v ljubljanskem študentskem domu v svojo sobo “na šferc”, skrivaj, kot se je temu reklo v lepi slovenščini, sprejela študentko, ki ni imela pravice do postelje. To pa samo zato, ker se je pogumno opredelila za katoličanko. Spoznala sem jo čisto slučajno, ko ni imela kam iti, in brez občutka krivde sem prekršila predpise doma. In ne boste verjeli, dekle je bilo čisto enako vsem mladim dekletom na tem svetu. Navdušena nad študijem, vesela življenja, lepa in zaljubljena v svojega fanta, ki je včasih skrivaj prespal pri nas. Samo v tem je bila drugačna od ostalih jugoslovanskih deklet, da je doma praznovala Božič. Ob njej sem spoznala, kako krivična je lahko družba že tedaj, ko zaradi vere, političnega prepričanja in življenjskih nazorov ustvarja med ljudmi pregrade. In kaznuje ljudi, ki niso ničesar krivi. Ki se samo drugače opredeljujejo. Trpi seveda vedno najšibkejši, tisti, ki se zgolj po naključju znajde na drugem bregu, pa čeprav je voda plitva in sta bregova povsem enaka.
Strpnosti je v zadnjem času vse manj. Do vseh. Pustimo tujce, pustimo ljudi s posebnimi težavami. Strpnosti je vse manj tudi med enakimi. Tudi v družini, tudi med mladimi. Včasih se sprašujem, ali je bilo vedno tako. Morda je tega občutka, da je okoli nas vse več nestrpnosti, kriv le tisk, ki z novicami, tudi z nasiljem, privablja bralce in polni strani svojih medijev. Sprašujem se namreč, ali je bilo vedno toliko nasilja. Nad ženskami, denimo. Posilstva so bila vedno. Spominjam se – tudi to se je zgodilo v študenstkem domu v Ljubljani -, da so posilili neko dekle. Če se ne motim, se je zgodilo v Tivoliju, pri belem dnevu. Fantje, tudi moji znanci in prijatelji, so dejanje opravičevali. Izzivala je, so govorili, z obleko, z lepoto, s svojim vedenjem. Noro. Spominjam se, da sem bila besna. Ni opravičila za taka dejanja, še manj za njihove nestrpne besede.
Pa vendar, zdi se mi, da je bilo v tistih časih povsem normalno, da je dekle zapustilo fanta ali da je fant zapustil dekle. Trpeli smo, jokali celo, predvsem dekleta, nikomur pa ni prišlo na misel, da bi partnerja napadel. Trajno poškodoval. Danes pa je nestrpnosti do žensk, predvsem do njihove svobode, vse več. Koliko je že moških, ki so svoje dekle ali ženo napadli, celo ubili, samo zato, ker jih ni več ljubila. Tega ne morem verjeti. Nočem verjeti. Zakaj bi ženska ne smela odločati, živeti, odhajati? Zdi se mi, da so tista leta, ko smo si priborile totalno svobodo, nekako daleč. Zelo daleč. Spet prihajajo temna obdobja. Obdobja nestrpnosti.
Ženska je enaka moškemu. In enako svobodna. Nobena vera, nobene besede me ne bodo prepričale, da je lahko drugače. Nikoli. In zato se bom borila. Boli me, da sem prisostvovala klepetu dveh sosedov, ki sta pač izjavljala, da, dokler bodo ženske tako nepremišljeno zapuščale svoje partnerje in zahtevale svojo svobodo, nasilja nad ženskami ne bo preprečil noben zakonski ukrep. Neverjetno, da leta 2018, no pravzaprav se je zgodilo lani, a vseeno, še obstajajo ljudje, ki razmišljajo takole. Ženska bi morala biti moškemu podrejena, manjvredna. Na račun svoje svobode. In svojega življenja. Ženska v službi moškega, za moškega. Če noče, pa jo enostavno ubiješ. Kot kokoš, kot stenico. Tako zelo žalostno. In kljub vsemu leta 2018 še vedno tako resnično. Morda še bolj kot v času moje mladosti.

(cel zapis v tiskani izdaji)

18.02.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!