“Strehe ne lepijo nase strahu”
Galerija Ars / Predstavitev knjige Majde Artač Sturman
Majda Artač Sturman verjame v moč poezije, rada se poigrava z besedami in jeziki. Poezija osmišlja njeno življenje, jo pomirja in navdihuje. Ko se sprehaja, se ji utrinjajo besede, verzi, ki jih potem zapiše v svoje zvezke in računalnik, kjer dalj časa dozorevajo. Poezije noče vsiljevati. Pravi, da recepta za branje in vzljubitev poezije ni, vendar prepričana je, da se ji lahko vsakdo približa in v pesniški zbirki najde nekaj, kar ga bo nagovorilo.
Poezije so sad njenega večletnega pesniškega in življenjskega iskanja novih obzorij. Leta 2002 je izšla njena prva pesniška zbirka Žejni oleander, sledile so ji še štiri, Svilena pesem@2004.si, Tintinnantia, (O)graditi srečo, dvojezična Prozornosti odčaranega zaliva, letos pa še nova zbirka poezij z naslovom Strehe.
“Majda Artač Sturman zna drobce vsakdanjosti preliti v pesniške verze s posebej izbranim, izjemnim občutkom za jezik, poigrava se z besedami, ki valovijo v prostoru in času. Bogato, intimno podoživlja svoj notranji svet,” je o prijateljici in nekdanji kolegici na znanstvenem in klasičnem liceju Franceta Prešerna v Trstu povedala prof. Mirjam Bratina, ki je pred množičnim, mladim občinstvom, z avtorico predstavljala njeno zadnjo pesniško zbirko. Sproščen pogovor o poeziji in pesniški ustvarjalnosti je potekal v prostorih Galerije Ars na Travniku v sredo, 20. septembra, po glasbenem uvodu priznane flavtistke Eve Faganel.
Kot profesorica je Majda Artač Sturman znala navduševati mlade, nekateri so se po tem tudi podali v literarne vode. Ustvarjalne delavnice, ki jih je vodila v šoli, so ji dajale elan in spoznala je, da vsakdo podoživlja poezijo na svoj način. Občinstvu, ki so ga sestavljali pretežno dijaki z goriškega liceja, je najprej prebrala pesem z naslovom Aparat, prvo pesem daljšega cikla. V pesniški zbirki Strehe so nekatere pesmi kratke, “take, ki jih je treba videti”, saj je vizualni element za avtorico zelo pomemben, razdeljena pa je na sedem sklopov, ki so med seboj vsebinsko in oblikovno različni. Verzi so včasih podobni krajšim sporočilom, ki si jih navadno izmenjujemo po pametnem telefončku, brez velikih začetnic, brez pik, koncizni, primerni za današnji čas, pesniško obarvani z rimami. V mnogih prepoznamo pesničino rahločutnost, nežnost, igrivost, predvsem pri opisovanju čisto vsakdanjih stvari. Rada ima besedne igre, barve, ki Mirjam Bratina spominjajo na barvne odtenke risb impresionistov in se spreminjajo s spremembami svetlobe. Z besedami avtorica slika v bralcu podobe in bogastvo njihovih barv, ki postanejo žive in otipljive, tako da ji sploh ni treba razlagati svojih verzov. Tišina v verzih “šelesti”, obenem pa v bralcih odzvenijo, vsak jih drugače bere, vsak na pesem gleda drugače, kot na obešeno sliko.
Pesnica se rada sprehaja. Njene pesmi, misli, “ubežnice”, nastajajo tako, ko išče “pot k harmoniji” in svoj notranji nemir skuša spraviti v harmonične okvire. “Pesmi pišem za svoje dobro počutje,” je priznala. Pri pesniških zbirkah se mora platnica usklajevati z vsebino, zato na platnici zadnje pesničine knjige Strehe, ki je izšla pri Založništvu tržaškega tiska, v poševnih črtah lahko zaznamo obrise streh, ki so avtorico očarale. Strehe so v njeni pesmi “opečnate, rjave, temnordeče, nove in stare, strehe zakrpane, razmetane, kot lego kocke …” Ti verzi so nastali na Opčinah, kjer avtorica živi, v mansardi Sklada Mitja Čuk, ko se je zazrla skozi okno in njen pogled se je razgrnil nad strehami domačega kraja, “imela sem neizmeren občutek moči”.
Res, večji del svojega življenja preživimo pod strehami, ki nas pokrivajo, ščitijo; ko pa se povzpnemo in na strehe pogledamo z druge perspektive, z vrha, se čutimo drugačne in objame nas nov občutek, ki ga je pesnica lepo ubesedila v svojih verzih. Strehe, življenjske težave, lahko z novega zornega kota lažje prevladujemo in rešimo, saj “strehe ne lepijo nase strahu”.
