Strast iz otroških let je danes poklic na domačih tleh

V času trgatve smo se radovedno podali v Števerjan, točneje v klet kmetije Simon Komjanc. Tam je Evgen Komjanc v pogovoru za naš tednik povedal več o letošnji letini, predstavil zgodbo družine in široko paleto vin, ki jih kmetija proizvaja.

September je za vinogradnike najbolj zahtevno obdobje v letu. Kako se pripravljate na trgatev in kako potekajo delovni dnevi med trgatvijo?

Priprave na trgatev se začnejo že sredi poletja, ko pripravimo klet na sprejem novega pridelka. Že prej približno vemo, kako bo trgatev potekala, ker združenje Collio vsako leto opravi določene analize, v katere vključi podatke prejšnjih let in vse vremenske in druge podatke, ki lahko vplivajo na rast pridelka. Vse informacije predelajo in na podlagi teh bolj ali manj točno napovejo letino. Poleg tega si tudi sami pripravljamo vzorce in zbiramo podatke, s katerimi določimo začetek trgatve za naše vinograde in pripravimo načrt za delo.

Včasih začnemo trgati že konec avgusta, drugič pa počakamo do začetka septembra. Vse je odvisno od številnih neznank, ki vsako leto vplivajo na rast in maturacijo pridelka.

Med samim trganjem delo poteka v glavnem zjutraj, proti večeru naredimo še kaj malega, ob najbolj vročih urah pa se za nekaj časa odpočijemo. Potek dela je odvisen tudi od vremena: letos je bilo konec avgusta nekaj zelo vročih dni, ko je bilo ob 10. uri že prek 30 stopinj, od druge polovice prejšnjega tedna pa je delo nekoliko upočasnil dež.

Trgati ste začeli že konec avgusta. Kdaj pa boste končali?

Letošnja letina ni najbolj pozitivna, torej pridelka ni prav veliko. Zaključili smo z belimi sortami, kljub dežju. Vzorci rdečih sort kažejo, da je treba še malo počakati, a mislim, da ne dolgo. Predstavljam si, da bomo zaključili pred oktobrom.

Letošnja letina torej ni najboljša. Na to je verjetno vplivalo tudi negotovo vreme in hitre klimatske spremembe.

Letos je bil mesec maj zelo deževen, spomladi pa je bilo tudi nekaj pozebe, zaradi tega je pridelka nekoliko manj. Ko je več časa deževalo, smo morali veliko paziti na vinograd in včasih kaj poškropiti, da bi trte obvarovali pred boleznimi in škodljivci. Glede močnejših neviht pa smo imeli letos srečo, saj je bližnjo okolico dvakrat zajela toča, obakrat pa so se oblaki ustavili na Krminskem, v Števerjanu tokrat večje škode ni bilo.

Pretirana vročina je bila prav tako nevarna za pridelek. Ob visokih temperaturah se mora rastlina prilagoditi na nove okoliščine in začetni stres zaustavi dozorevanje grozda. Včasih mislimo, da toplo poletje prinaša lepo letino in dober pridelek, a ni vedno tako. Hitre spremembe temperature in stalno negotove vremenske razmere rastlini povzročajo težave.

Težave vinogradnikov pa so vezane tudi na divjad. Vsi vinogradi so zagrajeni z električnim pastirjem, ki pridelek varuje pred napadi divjih prašičev in srnjakov, ki bi sadove pojedli in med trtami naredili veliko škode.

Koliko ljudi dela pri vas?

V času trgatve nas je od 10 do 12, včasih tudi 14 ljudi. To je predvsem odvisno od razpoložljivosti trgačev. Teh je danes vedno manj, saj je delo naporno, predvsem ko je vroče. Tisti, ki se s tem ukvarjajo že več let, so vedno starejši, med mladimi pa je le nekaj študentov, ki si vzamejo nekaj časa za to delo. Pri nas imamo nekaj upokojencev, ki si vsako leto rezervirajo nekaj tednov za trgatev.

Nekatere kleti, tudi v Števerjanu, pa so že kupile prve stroje za trganje v hrib, torej ne tržejo več ročno. Mi ohranjamo tradicionalno ročno trganje, na splošno se poslužujemo tradicionalnih metod. Sodobno tehnologijo uporabljamo v tistih primerih, ko nam je v pomoč in zagotavlja kakovost izdelka.

Skozi celo leto za podjetje skrbim z dragoceno pomočjo očeta, v trgovini pa pomaga mama. Včasih, ko potrebujemo nekaj več pomoči, pokličemo še enega delavca.

Za vsako vinsko kletjo stoji velika družina in dolga zgodba. Posel si prevzel od očeta, ta se je že prej prenašal iz generacije v generacijo. Kdaj se je pravzaprav začela zgodba družine Komjanc v Števerjanu?

Prvi dokumenti segajo v leto 1860, ko je bila zgrajena prva baraka na istem mestu, kjer danes stoji klet. Prapraded se ni ukvarjal s kmetijstvom, bil je čevljar. Njegovi sinovi so kasneje odkupili še košček zemlje in začeli kmetovati. Zgradili so štalo, kjer so več let redili krave, ob tem pa skrbeli za sadovnjak z breskvami in češnjami, imeli so tudi polja s pšenico in nekaj trt.

Šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa smo se osredotočili na trte in začeli predelovati izključno vino.

Imate dva otroka. Čeprav sta še zelo mlada, že kažeta zanimanje za domače podjetje?

Ja, rada pomagata pri trgatvi. Maja ima v glavnem druga zanimanja, Mitja pa je bolj rad na kmetiji. Ko je malo bolj vroče ali je delo bolj zahtevno, pa znata oba dobiti dobre izgovore za pavzo in počitek.

Kdaj si pa ti prvič stopil v vinograd?

Kot otrok sem bil vedno v vinogradu, takrat nismo hodili v poletna središča in podobno. Doma smo vedno pomagali najprej pri manjših opravilih, potem pa smo počasi dobivali vedno večje odgovornosti.

Kdaj si se odločil, da bo to tvoja pot?

Ne bi vedel natančno, kdaj sem se za to odločil. Že kot otroku so mi bili všeč traktorji in podobne stvari, veliko časa sem preživljal na kmetiji in pomagal doma. Imel pa sem tudi veliko prijateljev, ki so se potem odločili za to pot. Takrat smo drug drugega spodbujali.

Delo vinogradnika ni lahko: vstaneš zgodaj zjutraj, popoldne imaš navadno nekaj časa za počitek, potem pa še kaj narediš zvečer. Včasih se je treba tudi malo žrtvovati. Delo ti torej mora biti všeč, da ga lahko opravljaš.

Kaj te danes vsakdan prepriča, da si se pravilno odločil? Kaj te motivira in kje najdeš moč?

Največje zadoščenje je, ko ustekleničiš dobro vino, ko ga stranka pokusi in ti pove, da je vino dobro. Če zraven pade kakšno priznanje ali nagrada, je to še dodatno potrdilo in tudi tega se vedno veselimo. To mi daje moč, da potem nadaljujem delo.

Če se osredotočimo na vaše vino, katere sorte gojite?

Gojimo pet belih in tri rdeče sorte, to so friulano, rebula, sauvignon, beli in sivi pinot ter merlot, cabernet sauvignon in cabernet franc. Ob tem pa proizvajamo tudi penino iz rebule.

Imamo zelo široko paleto proizvodov predvsem zaradi povpraševanja v trgovini, ki jo imamo v Gorici. Na tak način lahko zadovoljimo vse stranke z različnimi potrebami in okusi.

Mislim, da ste ena izmed redkih kleti z lastno trgovino v mestu.

Ja, ni veliko takih, ki prodajajo samo svoje izdelke v mestu. Trgovino smo odprli že takoj v sedemdesetih letih. Na začetku je bila tam tudi majhna “privada”, v kateri se je tudi točilo vino. Potem so se pravila zaostrila: zakoni ne dovoljujejo več točenja in podobnega, zato smo se odločili, da ostane samo trgovina z ustekleničenim vinom. V Gorici prodajamo bodisi steklenice bodisi petlitrske škatle, bolj znane kot “bag in box”.

Kdo pa so vaše stranke? Kdo kupuje vaše vino?

V trgovino zahajajo privatniki, tudi zveste stranke. Glede širše prodaje pa sodelujem s podjetjem, ki skrbi za distribucijo po celi Italiji. Oni prodajo večino mojega vina po polotoku in nekaj malega v tujini. Preko njih pride potem moje vino v številne restavracije, vinske bare in trgovine po Italiji.

Kot večina števerjanskih vinogradnikov ste člani Vinoteke Števerjanski griči. Katere prednosti prinaša tako združenje? Kako pomagate drug drugemu?

Člani društva Vinoteka Števerjanski griči skupaj delamo promocijo za naše briške kleti. Največji dogodek, ki ga prirejamo, je Likof, na katerem se predstavimo s svojimi vini, sodelujemo pa z lokalnimi restavracijami ali kuharji, ki ponujajo lokalne izdelke. Dogodek je zanimiv tako za ljudi iz Števerjana kot bližnje okolice, ob tem pa pritegne v naše kraje tudi turiste in ljubitelje vina od drugod.

Vinarji vinoteke se skupaj udeležujemo tudi nekaterih dogodkov in sejmov, kot so na primer prihajajoči Okusi ob meji v Gorici. Tako velikega dogodka se mala podjetja sama ne bi mogla udeležiti. Nekateri se v imenu vinoteke predstavijo tudi na drugih dogodkih, na primer v Avstriji in drugod. To največkrat delajo tisti, ki so spretni tudi v tujih jezikih in poznajo vse potrebne tehnične izraze, da na primeren način predstavijo vina.