Suzin svet

Strah pred volkovi

Strah pred volkovi

Piše Suzi Pertot: Vse skupaj se zdi brezizhodno ...

Italija je spet globoko v zagati. Po šestih letih slabih, začasnih, zasilnih, celo demokratično neizvoljenih vlad se zdi položaj po zadnjih volitvah enako brezizhoden. Morda imam samo jaz tak občutek. A vendar… Tiste rešitve, tistega svežega vetra, ob katerem bi mi vsi, ki smo tako zamorjeni, tako potlačeni, tako brezvoljni, končno zadihali, ni na obzorju. Od nikoder.
Nisem politik. In bi se za noben denar ne ukvarjala s politiko. V mladih letih morda že. Saj sem se tudi dejansko ukvarjala. A ne vem, ali je šlo za politiko v pravem pomenu besede. Šlo je za ideale. Mladi nekako živijo od idealov. Morda bi morala uporabiti pretekli čas. Smo živeli. So živeli. Res smo bili taki. Neozdravljivi sanjači! Kavbojke, telovadne copate in srce polno idealov. Usta tudi. O njih sem pisala, govorila, nosila sem jih s seboj v puste šolske učilnice, na ulico, v zatohle mestne pivnice, v dolge, neskončne noči, ko mi ni bilo do tega, da bi se vračala domov. Nosila sem jih s seboj med ljudi. In tudi pozneje, ko sem nekako že stopala v svet odraslih in sem se morala spoprijemati s prvimi delovnimi izkušnjami, so bili z menoj. Spremljevalci preprostih src, večnih poražencev, brezdomcev sodobnega sveta. Najlažje mi je bilo v svetu novinarstva. Tam so prekipevajoči ideali še našli svoj prostor. Pa čeprav so me od časa do časa oklestili in streznili. Tudi tam, med tiskanimi stranmi in pisano besedo, so se v zakulisju našli tisti, ki so odločali. A vendar. Za ideale sem našla prostor. Neposredno, odkrito sem jih zlagala na papir. Od nekdaj sem bila preveč neposredna, preveč odkrita. In vedno proti. Pa sem vendarle našla svoje bitke, svoj prostor za junake, svoje prazne strani, ki sem jih napolnila z upanjem. V svetu novinarstva je, čeprav vse manj, še danes ponekod to dovoljeno.
Nekoč sem šla precej lahkega srca na volišče. Verjela sem. Bila sem prepričana. Nisem si postavljala preveč vprašanj. Dvomov tudi nisem imela. Sprašujem se, zakaj jih imam zdaj iz leta v leto več. Se je res svet tako spremenil, kot se meni zdi, in je povsod polno laži, prevare, skritega zakulisja in nepoštenosti? Ali sem se spremenila samo jaz. Starost, razočaranja, izgubljene bitke, resnični svet, ki je izbrisal sanje. In sem prerasla tisti slepi idealizem, tisto mladostniško naivnost, zagnanost, ko verjameš, trdno verjameš v ljudi. V ljudi, ki delajo, živijo, se borijo in govorijo samo s srcem. In poštenostjo. Idealizem… Bila sem ga polna, prekipeval je iz mene. Ko pišem tele vrstice, mi, ne vem zakaj, prihajajo na misel nekdanji prvomajski sprevodi. Kako ponosno smo prišli na zbirališče pri Sv. Jakobu v Trstu. Včasih celo uro pred začetkom shoda. In zanos, ko smo hodili pod zastavami in nosili transparente. Prepolni smo bili vsega. Prekipevali smo. Zaradi upanja. In tisti juriš na koncu, ki sem se ga skoraj bala, ker nisem vedela, ali bom tekla dovolj hitro, da me množica ne bo pohodila. A sem tekla. Vedno mi je uspelo. In starejši meščani, ki so stali ob pločnikih, so nam ploskali. Naša mladina, glej jih, kako so pogumni, kako so ponosni. In smo bili res ponosni. Morda tudi naivni.
Zdaj živim sredi dvomov. Pravzaprav mi je dvom postal vodilo življenja. In ne vem, ali gre za rast, zorenje, ali je vse več razočaranja, vse več globokega, brezizhodnega razočaranja. In grenkobe. Kako grda beseda. V grlu se ti zatakne. A je prepojila svet. In naš vsakdan.
Letos se kar nisem mogla odločiti, da bi šla na volišče. Do zadnjega sem mislila, da bom ostala doma, ker v te lepe, prazne, v zlat papir zavite, neresnične besede, za katerimi se skrivajo sluzasti gobci in volčje zobovje, enostavno ne verjamem več. Nekje zadnji ali predzadnji dan, v petek menda, pred tisto marčevsko nedeljo, ko naj bi se v Italiji vse spremenilo in ko naj bi bili mi vsi končno rešeni vseh tistih bremen, ki nas težijo in nam ne dajo več živeti, sem nekako začutila, da bom vseeno oddala svoj glas. Z gotovostjo, da tisti, za katerega bom volila, ne bo spremenil sveta. Tisti, ki so v času moje mladosti spreminjali svet, so že zdavnaj mrtvi. Odločila sem se, da bom čisto enostavno volila za najmanjše zlo. Da bi enostavno preprečila večje. Večje zlo, seveda. Podobno nekako so se odločili tudi moji prijatelji. Brez idealizma, brez zanosa. Brez tistega mladostnega veselja. Polni dvomov. Pa še vedno ne vem, ali so za vse te dvome kriva leta, ki nas težijo in nas pritiskajo k tlom, ali pa smo samo spregledali. Spregledali politiko, za katero se skrivajo predvsem osebni interesi, čeprav naj bi zastopala interes javnosti. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

25.03.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!