Stoječi varuhi
Ne, to ni nič manj kot ena novejših oblik manifestiranja v bran svobodi izražanja.
“Hrup se ne more uveljaviti nad hrupom. Molk ja”, je zapisal Gandi, oče nenasilnega boja za resnico in človekove pravice. To misel so za eno svojih izhodišč prevzeli t. i. “stoječi varuhi” (Sentinelle in piedi) . Kot sami trdijo, ne gre za gibanje ali združenje, temveč za nestrankarsko in akonfesionalno “mrežo” mož in žena, ljudi najrazličnejših svetovnih nazorov in družbenih okolij, iz desnih in levih krogov, kristjanov in muslimanov, ki kot zavedni državljani želijo bdeti nad tem, kar se dogaja v družbi, zlasti pa nad zakoni, ki ogrožajo človeka in našo omiko. To naj bi v tem trenutku na Apeninskem polotoku tvegali zaradi zakonskega predloga vladnega podtajnika Scalfarotta proti homofobiji, ki ga je – kot bi v državi ne bilo nujnejših problemov… – že odobrila poslanska zbornica in je te dni v obravnavi v senatu. Osnutek pomeni še en korak v smeri rušenja vrednote družine in razvrednotenje evropske družbe; krivičen pa je že zato, ker zatira svobodo, saj predvideva obdolžitve v primeru izražanja osebnega mnenja. Kdor bi npr. javno trdil, da družina temelji na zvezi med možem in žensko, naj bi tvegal celo zaporno kazen…
Miroljubni protestniki, ki molče stojijo pokonci, vsi obrnjeni v isto smer, so se z imenom “Veilleurs debout” pojavili lani v Franciji, domovini svobode in Alberta Camusa, ki je zapisal, da je “bolje umreti stoje kot živeti na kolenih”. S svojim tihim odporom so želeli opozarjati na dvoličnost oblasti, na to, da dobro in zlo, resnica in laž danes vzbujajo zgolj splošno brezbrižnost. Da pa družba, ki ne loči enega od drugega, nima prihodnosti.
Protest stoječih varuhov je miroljuben, spontan in individualen. Udeleženci ne kričijo, ne mahajo s plakati, ne pojejo, niti ne govorijo, nikakor ne motijo javnega reda. Kot kipi molče izzivajo zlasti oblastnike v palačah. Njihov protest poteka v duhu dobrohotnosti in zdrave pameti, in vendar odločnosti. Največkrat imajo v roki knjigo, simbol trajne formacije, pretoka idej, svobode duha, kulture, ki premaguje ignoranco in dela svet bolj človeški. Tako so v zadnjih mesecih na številnih italijanskih trgih že manifestirali tisoči, ne nazadnje prejšnjo soboto pred Panteonom v Rimu, v tem tednu pa bodo v Trentu, Trstu, Veroni in drugod.
Stoječi varuhi spoštujejo dostojanstvo in svobodo vsakogar, in vendar želijo opozoriti, da zatiranje svobode ne more biti pot za uveljavljanje človeka vrednih pravic. Nihče ne sme zatreti glasu človeku, ki poudarja objektivno resnico, ki nesporno velja že tisočletja: poroka je stvar moškega in ženske, otrok pa ima pravico do očeta in matere. V kakšen svet stopamo, če bodo pravice sebičnih odraslih prevladale nad zaščito šibkejših? In če bo tvegal zaporno kazen, kdor ne bo pripravljen zatajiti osebnih prepričanj?
“Svoboda je biti svoboden povedati, da dva plus dva je štiri. Če je ta svoboda zajamčena, sledijo vse druge”, je zapisal George Orwell. Naš svet še vedno potrebuje veliko knjig. In še kako!
Danijel Devetak
Če boste na kakšnem mestnem trgu videli večjo ali manjšo množico ljudi, ki so - enakomerno razporejeni v prostoru - stoje in molče zatopljeni v branje, vedite, da to ni nikakršen kulturni miting ali reklamni spot.
