Stoječe ovacije ob klavirskem recitalu Alexandra Gadjieva

Fotografije: Janko Lipovšek, DD

Koncertna sezona Kulturnega doma Nova Gorica

Na 6. abonmajskem koncertu Kulturnega doma Nova Gorica, 14. februarja 2022, je na klavirskem recitalu nastopil Alexander Gadjiev. Goriški pianist s samosvojim glasbenim okusom, pristopom in govorico, ki je navdušila in prepričala poslušalstvo po vsem svetu in velikokrat tudi strokovno žirijo na najprestižnejših klavirskih tekmovanjih, je na program vključil dela dveh pomembnih skladateljev klavirske glasbe iz obdobja romantike, Frederica Chopina in Roberta Schumanna.

Danes mednarodna klavirska zvezda, ki je svojo izjemno glasbeno pot začel na Goriškem, je v Kulturnem domu Nova Gorica poslušalce očaral že kot deček na raznih priložnostnih nastopih. Kasneje, leta 2016, je kot eden najmlajših pianistov v zgodovini te kulturne ustanove prvič nastopil na recitalu v Glasbenem abonmaju, namenjenem le uveljavljenim in mednarodno priznanim koncertantom. Dve leti pred tem se je na samostojnem koncertu predstavil v ciklu komornih koncertov Grajske harmonije na gradu Kromberk. Po uspehih, ki jih je doživel na tekmovanjih po svetu, in nagradah, ki jih je prejel v preteklem letu na imenitnem Chopinovem tekmovanju v Varšavi, je pianista goriško poslušalstvo že nestrpno čakalo. Abonmajski koncert je bil hitro razprodan. Organizator in pianist sta se tako odločila za dodaten koncert na isti dan in tudi za tega so bile vstopnice kmalu razprodane.

Trenutno eden najboljših svetovnih pianistov mlajše generacije, kljub izjemni medijski pozornosti in razprodanim koncertom po Evropi in Aziji, ostaja iskren in čuteč, kar je pokazal tudi na novogoriškem klavirskem recitalu. Skladbe je poustvaril strastno, a tudi nežno in umirjeno, in s svojo prepoznavno klavirsko poetiko. V prvem delu koncerta je izvedel skladbe, pri katerih je bila, v primerjavi z drugim delom koncerta, v ospredju predvsem ritmična komponenta. Med dve obsežnejši mojstrovini Frederica Chopina – med virtuozno Polonezo-fantazijo v As-duru, op. 61, ter bravurozno Polonezo v fis-molu, op. 44 – je uvrstil tri krajše, nekoliko bolj lirične in romantične Mazurke opus 56 (številka 33, 34 in 35). Sledila je poduhovljena Fantazija v C-duru, op. 17, Roberta Schumanna, veličastno delo nemškega skladatelja, ki ga zmorejo, zaradi njegove izjemne dramatične globine, dobro odigrati le prvovrstni pianisti (in samo ti ga uvrščajo na svoje koncertne sporede). 

V dramaturškem smislu so se skladbe dopolnjevale v poetičnosti, ki je nagovarjala k introspektivnosti in proti koncu vse bolj prehajala v zamaknjenost. Čeprav je bila v izrazu Chopinova glasba v prvem delu koncerta za spoznanje konkretnejša, je v izvedbi Alexandra Gadjieva mehko preplavila prostor. Interpretacija obeh Chopinovih Polonez, ki jih pogosto označujejo kot ‘demonska’ Chopinova dela, le ni zvenela tako očitno demonsko, ampak kot kompleksna melodična umetnina, v kateri zmore še v najmirnejših, počasnih in tihih delih najti neskončno izpovedno moč glasbe. Prav tako je Gadjiev v plesno barvanih Mazurkah poslušalcem razkril drugačno zvočno sliko, ki ni tako lahkotna, kot bi jo od skladb, izhajajočih iz ideje ljudskih plesov, pričakovali. Izvedel jih je rahločutno in subtilno. Z interpretacijo Schumannove Fantazije v drugem delu koncerta pa je prehajal vse globlje v najintimnejša človeška občutja, kot sta na primer vera (kakršnakoli) oziroma elementarna človeška duhovnost. 

Njegova interpretacija se je v času, ko si je pridobival tako glasbene kot življenjske izkušnje na glasbenih tekmovanjih, preobrazila; prešla je meje interpretativnih normativ, ki jih narekujejo pričakovanja današnjega poslušalca, navajenega kratkih, a intenzivnih impulzov. Glasba, ki prihaja izpod njegovih prstov, ima to zmožnost, da lahko poslušalcu daje veliko več, in to nepričakovano boljšega. Daje glasbo, ki je osvobojena spon hitrega, burnega in hipnega učinkovanja ter omogoča dojemanje čiste esence glasbe v vsej svoji polnosti, in to na najbolj preprost in neizumetničen način.

Alexander, ki po vseh glasbenih dosežkih ostaja skromen in z nogama trdno na tleh, je s koncertom vnovič navdušil občinstvo (iz Italije in vse Slovenije) Kulturnega doma Nova Gorica. Poslušalci so ga nagradili z dolgimi aplavzi, izprosili so tri dodatke in se mu poklonili s stoječimi ovacijami.

Metka Sulič

 

Gorica / Srečanje z Alexandrom Gadjievom: “Konec koncev bo glasba vedno ostala skrivnost”

Ime Alexandra Gadjieva je znano ne le po Evropi, temveč v širšem svetu. To je med drugim ponosno povedal goriški župan Rodolfo Ziberna 18. februarja zvečer v mali dvorani mestnega Verdijevega gledališča na srečanju s 27-letnim pianistom, ki je oktobra lani osvojil odlično drugo mesto na Chopinovem klavirskem tekmovanju v Varšavi, ki velja za najpomembnejšo tovrstno mednarodno preizkušnjo. Čudovito je slišati pianista, ki igra, je še dejal župan; “pravi privilegij” pa je mu prisluhniti, ko spregovori o sebi in glasbi. Predsednik EZTS in obenem simfoničnega orkestra FJk Paolo Petiziol se je Gadjievu zahvalil, ker je ponesel ime našega mesta, dežele in veličine srednjeevropske glasbe v svet. Hkrati je napovedal, da bo Alexander – skupno z mlado in odlično goriško sopranistko Claudio Mavilio – nastopil z orkestrom, ki mu predseduje, v četrtek, 21. aprila letos, v Verdijevem gledališču. Pozdrav deželne uprave je prinesel Diego Bernardis, predsednik pete komisije deželnega sveta FJk, ki je poudaril, da je mladi pianist vzor za vse nas. Prefekt Raffaele Ricciardi, ki ga kot visokega vladnega predstavnika nazivajo “njegova ekscelenca”, je odkrito povedal, da mu ta ‘starinski’ izraz ni všeč, “je pa odličen za mojstra Gadjieva, kajti on je absolutna ekscelenca”. Ni v ponos samo Gorici in našemu ozemlju, temveč vsej Italiji, je še dejal prefekt.

Na srečanju, ki sta ga organizirala občinska uprava in društvo Gorizia Spettacoli, je Alexander Gadjiev v pogovoru s časnikarjem Alexom Pessottom o Chopinovem tekmovanju povedal, da je to zanj vrhunec poti, ki se je začela pred dobrimi 20 leti. To je bilo njegovo zadnje glasbeno tekmovanje, odslej ne bo več razmišljal o žirijah, zmagah in porazih, temveč se bo posvečal zgolj koncertiranju, “posredovanju glasbenega sporočila”. Lanskoletna izkušnja ga je “v nekem smislu notranje spremenila”. Nekaj podobnega se je zgodilo že leta 2015 z zmago na Japonskem, tudi takrat je močno začutil mednarodno razsežnost takega uspeha. V noči, ko so v Varšavi razglasili zmagovalce, je prejel na stotine čestitk skoraj iz vsega sveta. V kratkem je prejel številne ponudbe za koncerte. Poljska ogromno vlaga v tako glasbo, sploh pa je Chopinov lik izjemno pomemben, “po njem nosi ime glavno državno letališče, velik del narodnega telesa se istoveti z njim”.

Alexander se je rodil v Gorici, govori več jezikov, živel je v Salzburgu, zadnja leta v Berlinu, in vendar ostaja navezan na rojstni kraj. Gorica ima zanj več obrazov, med drugim daje možnost poznati dva različna svetova, biti povezan z obema. V Gorici je obiskoval italijanske šole, slovensko glasbeno šolo in župnijo, s prijatelji je rad zahajal čez mejo itd. Odnose z mestom ohranja prek prijateljev, ostal je navezan na več nekdanjih sošolcev, ki tudi živijo v tujini. “Mnogi od teh bi se radi vrnili.” On se rad vrača, obuja spomine, obenem upa, da bo prišel čas, ko bo v Gorico lahko prinesel “sadove tega romanja”.

Vsak kraj ima svojo zgodovino, svoje potrebe in nagnjenja, nekatere potrebe oz. občutljivosti pa se lahko tudi spodbudijo. Gorica že ima pomembne glasbene prireditve, lahko bi pa dala priložnost osebam, ki prinašajo sveže ideje od drugod. Alexandru je glasba omogočila, da je spoznal veliko izredno zanimivih in nadarjenih oseb, nudila mu je veliko priložnosti. “Če to, v kar verjameš, delaš dobro, te svet opazi.”

O sami glasbi je Gadjiev povedal marsikaj zanimivega. Že o tem, kako je igranje klavirja ‘čutna’ izkušnja, kako je pomemben sluh, pa tudi vid in dotik, za koga celo vonj. Za Alexandra je pomemben čut za ravnovesje in notranjo harmonijo; kljub dolgoletni pripravi na tako pomemben in zahteven dogodek, kakršno je bilo tekmovanje v Varšavi, je namreč vedno težko predvidevati, kaj se bo na odru zgodilo. Zato je bilo zanj pred nastopi pomembno najti notranji mir, čeprav je to na neki način paradoksalno, saj je takoj potem, pri klavirju, moral poslušalce čim bolj presenetiti.

V Verdiju je Alexander tudi prikazal nekaj video posnetkov, da bi z navzočimi delil vzdušje in ključne trenutke svojega varšavskega podviga, ko je 17-članska mednarodna žirija preusmerila tok njegovega življenja. “Zakaj igraš, kaj ti pomeni glasba?”, ga je na koncu vprašala mlada glasbena pedagoginja. Glasba je neka “nebesna geometrija”, ki je v naravi v obliki zvokov obstajala pred vsemi govoricami. Zvoke smo odkrili in kodificirali, to je “govorica, ki v vseh časih in na različne načine izraža bogastvo našega čustvenega diapazona, od najbolj tragičnega do najbolj vzenesenega”. Pisana glasba obstaja manj časa kot jeziki, zvoki pa so obstajali, ko še ni bilo besed. Zato “nas glasba na neki način povezuje z nečim prvobitnim, ki ni povsem racionalno”. To je “najbolj očarljivo”. Obstajajo zakoni in pravila, po katerih študiramo glasbo. “Konec koncev pa o glasbi ne vemo nič. Za vedno bo ostala skrivnost, ki jo bomo skušali spoznati.”

DD

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme