Štmavrci in prvi okus pomladi

Predstavitev Starih jedi v novih loncih na praznovanju sv. Valentina

Praznovanje sv. Valentina je v Štmavru od nekdaj najbolj občuten dogodek v letu. Zato se zagnani in iznajdljivi člani KD Sabotin niso vdali malodušju zaradi koronavirusnih prepovedi in so na predvečer praznika – preko youtuba – organizirali izviren, prisrčen in pester večer z naslovom Sveti Valentin ti podari prvi okus pomladi.

Na posnetku so se uvodoma zvrstile sugestivne fotografije Štmavra in naravnih lepot v okolici, ki jih je prispevala Tamara Mizerit, ob petju domačega moškega pevskega zbora pod taktirko Nadje Kovic, na koncu pa pisane fotografije daleč naokrog znanih štmavrskih pustnih podvigov. Kulturni spored je z dvema pesmima popestrila mlada Petra Feri ob kitarski spremljavi prof. Martine Gereon ter bas kitari in tolkalih Gabrieleja Crallija. Predsednik društva Matjaž Pintar je v pozdravnem nagovoru povedal, da je šagra sv. Valentina v več kot 30 letih obstoja društva doslej odpadla samo enkrat; tokrat jo je ustavil majhen virus, ki je spremenil “naše navade skupnega bivanja, druženja in obnašanja”. Pintar je optimistično zatrdil, da se bomo gotovo znali izkopati tudi iz te krize, sicer pa ostaja odprto vprašanje, kako bodo nadoknadili leto prisilnega mirovana mladi, ki so prej hodili v šole, k športu, v društva itd. Internet ne more zamenjati človeške bližine, topline, objema. Zato vsi pričakujemo trenutek, ko se bomo lahko spet družili in skupaj praznovali, kajti “v živo je lepše!”

Glavna točka neobičajne “prireditve”, ki je potekala pod pokroviteljstvom ZSKP (za tehnično izvedbo je poskrbel Jurij Lavrenčič s sodelavci), je bila – krstna! – predstavitev knjižnega prvenca naše kolegice Katje Ferletič Stare jedi v novih loncih, ki je izšel sredi decembra lani. V sproščenem in smotrno izpeljanem pogovoru s Slavico Radinja je avtorica povedala, da to ni samo knjiga receptov, temveč knjiga zgodb in pripovedi o ljudeh in naši polpretekli zgodovini, o poklicih in kmečkih opravilih. Knjiga, ki bo starejšim bralcem gotovo obudila spomine na otroštvo. Bogatijo jo nežne in elegantne ilustracije sovodenjske umetnice Janine Cotič: “Tudi ona ima veliko spoštovanje do prednikov in preteklosti, zanimajo jo zgodbe o kmečkih ljudeh in življenju na vasi.” Njena je tudi naslovnica, ki ponazarja roke avtoričine babice Natalie in ročice hčerke Isabelle, “prehod iz preteklosti v novo”. Knjigo je oblikoval Ivan Persoglia, “zelo priden in talentiran” grafični oblikovalec Novega glasa, ki ima “veliko originalnih idej”. Vsak recept ima tudi svojo fotografijo: večino posnetkov je prispeval avtoričin mož, nekaj jih je naredila tudi sama. Za vsako zgodbo je bilo veliko dela in raziskovanja. “Najlepše mi je bilo intervjuvati ljudi, ki so mi odprli svoja srca in so se z mano sprehajali po lastni preteklosti.” Zelo rada ima zgodbe, v katerih pripoveduje o svojih ženskah, o pranoni in dveh nonah, “Vipavki in Kraševki”, ki so ji posredovale veliko znanja. “Upam, da sem se jim s pisanjem vsaj malo oddolžila.” Največ zgodb je Katja našla pri tašči Darii, s katero se veliko pogovarja in ki je prava zakladnica spominov, veliko pri sosedah, pa tudi bralci našega tednika, ki so zvesto spremljali rubriko, so Katjo vabili na dom, da bi ji zaupali svoje spomine in recepte. Pogosti so “močni ženski liki, ki so v življenju pretrpeli marsikaj hudega in so znali iz skromnih sestavin, z nežnostjo in toplino, pripraviti okusne jedi za svoje najdražje”. Ženske, ki nastopajo v knjigi, so “na videz šibke in podrejene”, saj je v preteklosti na domu ukazoval gospodar. In vendar je ženska podpirala tri vogale hiše … Po drugi vojni so postale bolj samozavestne, zapustile so domače ognjišče in si našle službo. Hodile so v frizerske salone in kupovale revije. In spreminjati se je začela tudi njihova podoba.

Zgodbe so vezane na Vipavsko, Sovodnje in Kras. “To so kraji mojega življenja, kraji, kjer sem odraščala in na katere sem navezana”. V otroških letih je veliko zahajala v mamino rojstno vas, na Ustje na Vipavskem, kjer je preživljala poletne počitnice pri noni šivilji. V Sovodnjah živi z družino in ima odlične odnose s sosedami; spoznala je vas, njen kmečki svet, navezanost na Sočo in Vipavo. “Poljane pa so Poljane, Kras je Kras. To bo za vedno moj dom! Sem Kraševka in Kraševci smo ponosni, trmoglavi, navezani na rdečo, mastno zemljo, skale in ruj … Ko pomislim na Poljane, pomislim na svoji noni, ki sta me veliko naučili, na dostojanstvo, ponos in tudi trmo.”

Prijetno je bilo poslušati Slavico in Katjo, ki sta se še razgovarjali o receptih in vaških praznikih, žlahtnih povrtninah in posodobljenih sestavinah receptov. Pa tudi o jeziku. “Vsakdanje življenje na vasi je življenje v narečju”. V knjigi se zato avtorica ni izogibala narečnim izrazom. Narečje je “nekaj barvitega, lepega in živahnega”, je “bogastvo, ki nas označuje kot narodno skupnost. Te izraze moramo ohranjati in posredovati mlajšim rodovom”. Avtorica je tudi spregovorila o genezi knjige, o istoimenski rubriki, ki je v NG začela izhajati pred tremi leti, o bralcih, ki so sami začeli spraševati, kdaj bo izšla knjiga. Pa je pred dvema mesecema res izšla, tiskanih je bilo 500 izvodov, ostalo jih je še nekaj nad 50. “Nisem pričakovala, da bo požela tak uspeh, da jo bodo bralci tako dobro sprejeli.” Odlično se prodaja tudi v Sloveniji. “Ponosna sem še predvsem zato, ker je nastala v našem uredništvu in je to prva knjiga, ki jo je izdal Novi glas.”

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme