Stiske slehernika ob spopadanju z lastnimi strahovi v današnjem razčlovečenem svetu

Piše: Iva Koršič Fotografije: SNG Nova Gorica / Jaka Varmuž

SNG Nova Gorica / Razparač

V letošnji sezoni Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so se predstave, po zamisli umetniškega vodje Marka Bratuša,   ukvarjale s človekovim čustvenim in psihičnim stanjem in se s tem tudi opazno naslanjale na travme, ki sta jih v ljudeh povzročili prisilna osamitev in osamljenost ob nezadržnem širjenju pandemije in jih bo težko izruti iz psihe posameznikov. Po strašljivem koronavirusu nas je v dodatno tesnobno občutje pahnila ruska agresija na suvereno državo Ukrajino, z grožnjo tretje svetovne vojne in uporabe atomskega orožja, ki bi pomenilo pravo katastrofo za ves naš že tako preizkušeni planet. Prav v to zelo mračno vizijo našega sveta, ki se zdi, da nezadržno drvi v brezno, iz katerega ni vrnitve, nas vodi predstava Razparač, prvič izvedena na Slovenskem. Uprizoritev sklepa letošnjo sezono novogoriškega gledališkega hrama, ki resnici na ljubo ni ponudil prav nič spodbuden pogled na današnji čas, ki ga zaznamujejo temačni občutki, porajajoči se tudi iz ne povsem razložljivih vzrokov, pa samota, osamljenost, nemoč spremeniti dane situacije, obup, zlo, ki ga srečujemo na vsakem koraku in ogroža posameznika ter družbo, in stiske vseh vrst, ki jih občuti današnji človek v tej razčlovečeni družbi, ki ne zna več prisluhniti bolečini sočloveka. Tega drži ukleščenega v svojem trdnem, hladnem oklepu zlovešča slutnja, da se iz katastrofalnega, mučnega stanja ne bo mogel na nikakršen način rešiti, saj zlo premočno kraljuje nad vsakim svetlim upanjem na rešilni izhod. Take izredno hude notranje človeške stiske in travme, ki jih nihče ne more izbrisati iz srca, se luščijo iz predstave Razparač, ki je kot koprodukcija z Gledališčem Koper premiero doživela na malem odru SNG Nova Gorica, 5. maja 2022. Predstava je nastala po drami Disney Razparač (The Pitchfork Disney), ki jo je l. 1991 napisal angleški filmski scenarist in slikar Philip Ridley, a je njena vsebina žal zelo aktualna. Za ta svoj dramski prvenec je dobil več nagrad. Na Slovenskem je delo bilo prvič uprizorjeno na odru Male drame SNG Drama Ljubljana leta 1996, v njej je vlogo Presleyja odigral nepozabni Jernej Šugman. Izvirno primorsko varianto te drame, v kateri so uporabili pesmi Tiho, tiše in Kot da notranjost mi trgaš ven iz knjige Alje Tkačev Igralka s svinčnikom: izbrani dnevniki (1962-1991), je režijsko podpisala igralka, ena izmed prvakinj SNG Drama Ljubljana, in režiserka Nataša Barbara Gračner. V njej je kar močno prisoten tudi odmev na krvavo vojno, ki se je razplamtela v Ukrajini.

Trije protagonisti, popolnoma odrezani od ostalega sveta, se z lastnimi demoni in nepremostljivimi strahovi spopadajo v svoji notranjosti. Vizualno je to viharno duševno valovanje postavljeno v polkrožno obokan, podzemni bunker brez izhoda, v katerega pronicajo le zvoki zunanjega (apokaliptičnega ali postapokaliptičnega sveta?), strašljivo bobnenje in grmenje bomb. Oder je v glavnem v skoraj popolni temi, tako da se občutek brezizhodnosti in temnih slutenj še bolj pronicljivo zajeda v gledalca, ki ob glasbeni podlagi in zvokih, ki prihajajo z odra, med drugim razbijanje srca protagonistov, še sam v tesnobnem občutju zaznava bitje lastnega. V tem ogrožajočem, tesnem prostoru gledamo brata in sestro, Presley in Haley, dvojčka okrog tridesetih let, ki se ne moreta rešiti iz goste mreže doživetih travm, in se, čeprav odrasla, v svoji neizmerni bolečini zatekata v otroški svet, ki se v njuni zavesti izrisuje pomirjujoč in varen; takrat jima je potešitev otroških nelagodij predstavljala čokolada, ki bi jo kar naprej goltala.

Haley je z izjemno intenzivnostjo in s tisočerimi psihološkimi odtenki, prikazujoč  z bolestnimi gibi tudi fizično bolečino in brezizhodno ujetost protagonistke, izjemno intenzivno, v nenehni napetosti izrisala Arna Hadžialjević. Tokrat je res presegla vse svoje, sicer vedno izredno poglobljene interpretacije dodeljenih ji vlog. Že sam njen pogled, izgubljen v popolni praznini, v kateri prevladuje le strah pred nekom ali nečim nedefiniranim, je bil neverjetno zgovoren in  njena odrska prezenca izjemno močna. Zahteven lik Harleyjinega brata Presleyja, ki se skuša izviti iz globoko zakoreninjenih strahov tudi z goltanjem raznih tabletk, je prav tako v bolestnem krču in z intenzivnostjo pogledov in mimike poosebil Blaž Popovski, ki je v posebnem tonu izrekel protagonistov monolog o iskanju človečnosti v tem pogubljenem in izgubljenem svetu. Gost Jure Rajšp se je znašel v koži nastopaškega Disneyja, ki vdre v sklenjeni življenjski krog brata in sestre in s svojim psihološkim pritiskom in odvratno fizično nasilnostjo – vseprisotna je tudi nekakšna erotična deviacija – razkazuje svoje veščine, s katerimi se preživlja. Lovi namreč ščurke in druge golazni ter jih požira žive in s tem zabava ljudi, ki mu zato plačujejo. Rajšp je tega egocentrika, čigar obnašanje privlačuje in hkrati zelo odbija, izrisal gibčno in z veliko energije.

Predstavo, ki so jo dramaturg Rok Andres in ustvarjalci zgostili, da bi čim bolj izostrili nekatere njene ključne dele, npr. strah pred odraščanjem, ki ga občutita brat in sestra in pri tem idealizirata čas, ko sta živela v varnem zavetju domačega krova – a gledalec takoj zasluti, da to ne odslikava resnice – so soizoblikovali scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Nina Čehovin, skladatelj Martin Vogrin, koreografinja Jana Menger, oblikovalec svetlobe (oz. zatemnitve) odra Jaka Varmuž, lektorica Barbara Rogelj in asistent režiserke Dimitrij Gračner. Vsi so s svojim utvarjalnim doprinosom režiserki pripomogli k temu, da je gledalce z realistično trpkim prikazom popeljala v svet izgubljenega posameznika, ki je zablodil in se zateka v neke psevdonostalgične, izmišljene varne svetove iz otroštva, v sanje, da bi zbežal iz krute resničnosti.

Predstava Razparač v odrski postavitvi novogoriškega in koprskega gledališča trdo in neprizanesljivo grebe po duševnih globinah, tam, kjer je prisotno tleče nasilje, s katerim se slehernik spopada – tudi sam s sabo -, pa tudi tisto, ki privre na dan v medčloveških odnosih, ki ne zmorejo biti več strpni, saj zlo, ki vzbuja strah in grozo, samopašno prevladuje.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme