Stari mejniki katastrskih občin

Piše: Martin Tul

Čuvaji posesti in ljudske domišljije

Na predvečer slovenskega kulturnega praznika je v Promocijsko-kongresnem centru Pr Nanetovih v Matavunu potekalo predavanje o starih mejnikih katastrskih občin iz časa franciscejske izmere in drugih zanimivih geodetskih znamenjih v okolici Škocjanskih jam.

Na hišni številki 8 je v složno prenovljeni stavbi potekalo srečanje, ki sta ga sooblikovali doc. dr. Mihaela Triglav Čekada z Geodetskega inštituta Slovenije ter izr. prof. Katja Hrobat Virloget s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem.

Zgodovinski presek katastrskega razvoja na slovenskih tleh je podala dr. Čekada s pomočjo različnih projekcij temeljne kartografije ter do danes še ohranjenih mejnikov in mejnih znamenj. Prvotno popisovanje teritorija, izvedeno za naborne namene, sega v leto 1770. Pred tem so bile fizično določene le meje gosposkih posesti. Rustikalne posesti so bile zaobjete v srednjeveških urbarjih z opisnimi podatki, brez navedbe merskih razsežnosti. Popis in izmera zemljišč se je začela sistematično izvajati na podlagi patenta o zemljiškem davku (v izvirniku Gründsteuerpatent), ki ga je 23. 12. 1817 odredil cesar Franc II. Izmere za t. i. Franciscejski kataster so za Primorsko regijo potekale med letoma 1818 in 1819. Postopki so se izvajali znotraj posameznih katastrskih občin. Pri tem so najprej določili in zakoličili meje posamezne katastrske občine, znotraj katere so nato opravili izmero in popis posameznih zemljiških in stavbnih parcel. Za določevanje obsega posamezne katastrske občine so lastniki ali izvoljeni predstavniki občine opravili obhod mej ob sodelovanju lastnikov sosednjih občin ter postavili mejna znamenja, t. i. mejnike ali tjermane. Mejna znamenja so največkrat izdelali iz naravnega, monolitskega kamna, peščenjaka ali apnenca, stebričaste oblike v višini približno 80 cm. Na njem najdemo letnico postavitve in ime katastrske občine. Na hrbtni strani najdemo ime sosednje katastrske občine. Na starejših mejnikih, ki so določevali meje gosposkih posesti, je mogoče zaslediti tudi grbe in druge prepoznavne simbole družin, ki so upravljale odmerjen teritorij.

Znotraj katastrskih občin so posamezne parcele omejevali z manjšimi vkopanimi mejniki, zaznamovanimi s križnimi znamenji na gornji strani. Za Primorsko je značilno, da so mejaši ob mejnik postavili tudi t. i. “priče”, se pravi dodatna znamenja v pričo obstoječega mejnika.

Glede mejnikov med katastrskimi občinami je treba poudariti, da so nekatere izdolbli ali vklesali neposredno v naravno skalo. Glede na naravne danosti teritorija so včasih za mejnike določili tudi jame, ki so se nahajale na strateških točkah. Take vrste mejnikov prištevamo med naravne mejnike.

Dr. Čekada je v nadaljevanju povedala, da so se za izvedbo topografskih meritev pri vzpostavitvi Franciscejskega katastra večkrat opirali na zgodovinske mejnike kot oporne točke za orientacijo v prostoru in opravljanje izmer znotraj določenega območja. Poleg mejnih kamnov in drugih znamenj so v koraku s časom in novimi meritvami začeli postavljati tudi druga merska znamenja v oporo izmeri sami. V naravi je mogoče še dandanes zaslediti stebričke s kraticami “MT” (označba za Militarische Triangulation) ali “RA” (označba za Rete Artiglieria), ki so pripadali vojaški triangulaciji iz avstrijskega oz. italijanskega obdobja.

Med posebne označbe spadajo mejniki jusarskih posesti. Nekatere od teh je mogoče zaslediti na relaciji Socerb–Mali Kras ali vzdolž Podgorskega Krasa okoli Zanigrada.

Mejniki in mejna znamenja imajo močan vpliv na človeka in njegovo življenje. Že od rimskih časov obvelja pravilo, da je njihovo prestavljanje prepovedano, saj obeležujejo razsežnost izvajanja lastniške in drugih stvarnih pravic na posameznih nepremičninah. Podobno kot danes se je tudi v teku stoletij dogajalo, da so se mejna znamenja “čudežno” premikala s prvotnega položaja in privedla do nelagodja v medsosedskih odnosih. V človeški zavesti se je s časom usidralo prepričanje, da se bo prestajanje kazni za taka dejanja preneslo z zemeljskega v posmrtno življenje. V zvezi s tem so se v ljudskem izročilu izoblikovale različne zgodbe in pripovedke. O njih je v nadaljevanju večera spregovorila druga predavateljica.

Dr. Katja Hrobat Virloget je v svojem posegu osvetlila psihološki vpliv mejnikov na človeško vzdušje. Ljudje so s čustvenega vidika mejnike istovetili z nekakšnimi pregradami med svetom živih in svetom mrtvih. V zvezi s tem je omenila t. i. “mrtva počivala”. To so bile točke v naravi, kjer se je mrtvaški sprevod s pokojnikovo krsto ustavil. Običajno so pri tem postanku krsto položili na tla, opravljali razne obrede in izmenjali nosače. Take točke je še dandanes mogoče zaslediti na mejah ali v njihovi neposredni bližini. Eno takih znamenj je ohranjeno v Gropadi in sovpada z mejo jusarske posesti. Drugi primer je zaznaven na cesti med Orlekom in Sežano. Podobna znamenja so ohranjena tudi drugod po Evropi, na Velebitu, v Estoniji (Križen gozd), v Karsikku na Finskem, v Sloveniji (Križen drevi) in drugod. Navedeni mejniki so poleg juridičnega prevzeli tudi ritualni pomen. Dr. Hrobat Virloget je omenila tudi t. i. “mitske točke” ali “mitske babe” na mejah. To so bile točke v naravi, ki so na ljudi vplivale blagodejno, na primer križpotja, duhovni postanki, območja s posebnimi energijskimi sevanji ipd.

Ob zaključku večera je dr. Čekada izpostavila, da si pri Geodetskem inštitutu Slovenije prizadevajo, da bi nekatere pomenljive mejnike vpisali v seznam kulturne dediščine. Nekatera znamenja so že pridobila tak status, za druga postopki še potekajo.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme