Stanič naj v Gorici dobi svoj kip!

V četrtek, 18. junija, so se na dvorišču nekdanje gluhonemnice (današnje šole ISIS D’Annunzio, objekta, ki žal nosi ime prav po osebnosti, ki je sovražila vse slovansko) v Gorici poklonili Valentinu Staniču (1774 – 1847) ob 200-letnici njegovega prihoda v Gorico (1819). Na srečanju, ki sta ga priredila Kulturni dom in Slovensko planinsko društvo Gorica s pokroviteljstvom SKGZ, so spregovorili predsednik KD Igor Komel, časnikar, planinec in član SPDG Vlado Klemše ter časnikar Andrea Bellavite.
Dobrodošlico prisotnim je dal Igor Komel, ki je dejal, da si organizatorji prizadevajo, da bi spomin na Staniča ostal živ in da bi ga Gorica ne pozabila. Treba je opozoriti goriško javnost, da je Stanič zelo pomemben lik za goriško območje in bi ga bilo treba zaradi tega primerno obeležiti, saj je nesramno, da ima celo v Nemčiji več obeležij in nagrado, ki nosi njegovo ime, je poudaril Komel. Predsednik KD je izkoristil trenutek in se sicer zahvalil občinskim svetnikom in članom konzulte, ki so se pred leti borili in izborili, da je parkirišče ob nekdanji gluhonemnici naslovljeno po Valentinu Staniču, zaslužil pa bi si veliko več, vsaj še kip, kot ga ima Simon Gregorčič v Ljudskem vrtu.
Zgodovinski okvir in pomembno delovanje Valentina Staniča je obudil Vlado Klemše, ki je naštel vse pomembne mejnike, ki so zaznamovali Staničevo življenje. Pred dobrimi dvesto leti je Stanič sprejel mesto stolnega kanonika v našem mestu in nadaljeval in nadgradil niz novih pobud in načrtov. Eden najpomembnejših je zagotovo ustanovitev in postavitev zavoda za gluhoneme otroke, prav objekt, kjer danes stoji italijanski višješolski zavod. Stanič je bil gotovo najpomembnejša osebnost na kulturnem, vzgojnem in socialnem področju v Gorici v prvi polovici 19. stoletja, je poudaril Klemše. Bil je pravzaprav tudi velik planinec, prvi alpinist v Vzhodnih Alpah, kar priznavajo tudi zgodovinarji na nemškem območju. Podal se je na najvišje vrhove današnje dežele FJK in v okolici Salzburga. Miril je višine in si vse zapisoval. Klemše je spomnil, da je bil Stanič tudi med pobudniki nastanka vsesplošne slovenske založbe, ki je žal zaradi smrtne nesreče ni dočakal. Uresničil jo je leta 1852 A. M. Slomšek z Mohorjevo družbo.
V italijanščini je spregovoril Andrea Bellavite in dejal, kako je bil Valentin Stanič pomemben za povezovanje in ustvarjanje novih dragocenih vezi na goriški in tudi mednarodni sceni. “Bil je velik človek, ki si je želel pomagati vsem, predvsem manj srečnim”, je poudaril Bellavite, ki je razložil, kako si je želel v Gorici pomagati prav tistim, ki so bili takrat na robu družbe. Ustvaril je šolo gluhonemim, ki je delovala 160 let, preden se je italijansko šolstvo končno organiziralo in poskrbelo tudi za to družbeno skupino. Bellavite ga je primerjal z Basaglio, saj je prav kot on vrnil človečnost in dostojanstvo zanemarjeni družbeni skupini.
Velik človek, velik Goričan torej, ki mora dobiti še pravo ovrednoteno mesto v Gorici. Upamo, da se bo to zgodilo v kratkem. Pobude, kot je bila četrtkova, so vsekakor dobrodošle in hvalevredne, kajti če ne gojimo spomina mi Slovenci v mestu, ki nam je Stanič pri srcu, bomo tudi mi prvi krivi, če tak pomemben slovensko-goriški lik ne bo primerno obeležen.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme