Stabat mater v navdahnjeni izvedbi
Štandrež / Pergolesijeva mojstrovina na koncertu zborovske revije Paschalia
V okviru zborovske revije Paschalia se je v sredo, 3. aprila, v cerkvi sv. Andreja v Štandrežu odvijal koncert zborovske glasbe, ki je ponudil poslušalcem eno izmed pomembnejših mejnih del vokalne glasbe. Ženski pevski zbor Igo Gruden iz Nabrežine, Tržaški baročni orkester in solistki Adriana Tomišič in Nada Tavčar so pod vodstvom dirigenta Mirka Ferlana izvedli Stabat Mater Giovan Battista Pergolesija.
Skladbo, ki jo je šestindvajsetletni skladatelj napisal po naročilu vitezov Žalostne Matere Božje bratovščine svetega Alojzija “al Palazzo” v Neaplju, kamor se je preselil iz rodnih Mark, in naj bi jo dopolnil na sam dan svoje smrti, sestavlja besedilo, ki v pesniških podobah slika žalostno mater pod Kristusovim križem. Ali je podatek o skladateljevem predsmrtnem pisanju resničen ali gre za romantično spleteno legendo, nam ni dano vedeti. Iz rokopisa je sicer razvidno, da so poteze hitre in nekateri glasbeni deli le nakazani, kar kaže, da se je skladatelju mudilo. Tudi zaključni podpis z oznako “finis laus Deo” bi lahko bil trdnejši dokaz, da je Pergolesi uspel svoje delo dopolniti v času, ki mu je bil odmerjen.
Po praksi 17. stoletja je sekvenco, ki naj bi bila po besedilu delo Jacopona iz Todija, Pergolesi namenil godalnemu orkestru, sopranu in altu, dirigent Mirko Ferlan pa se je odločil, da je arijam in duetom smiselno dodal tudi dvoglasni zbor ženskih glasov, ki je dodatno poudaril dramatičnost skladbe.
Čeprav so nekateri kritiki Pergolesiju očital preveč lahkotni muzikalni jezik, s čimer se ni strinjal niti Johann Sebastian Bach, ki je nekaj tem iz sekvence uporabil v svojih delih in s tem izrazil velik hommage italijanskemu skladatelju, je Stabat mater v nekaterih elementih pretresljiv labodji spev mladega nadarjenega umetnika, ki v podobi Božje Matere pod križem izraža lastno bolečino. Suvereno Ferlanovo vodstvo in predvsem večletno delo na vokalnem in glasbenem nastavku ženskega zbora se je pridno obrestovalo in v zborovskih partih zazvenelo prepričljivo in zvočno enovito. Čeprav smo pogrešali nekaj več aktivnosti pri izgovorjavi, je zbor popolnoma zrelo opravil svojo vlogo, posebno v niansiranju delikatnih ravnovesij med dvema glasovoma. To je bil jasen dokaz, da se z zbori dolgoročno trdo delo vedno obrestuje in izplača. Nič manj prepričljivi nista bili solistki, ki sta s prodornim in prozornim zvokom oblikovali parte v arijah in duetih, posebno posrečeno sta uspeli podati zanimiv efekt podvojitve različnega besedila, ki se je potem izmenjal tudi z zborom ob besedilu “quis est homo qui non fleret” (dobesedno: “kdo je človek, ki ne joče”) in “quis non posset contristari” (dobesedno: “kdo ne more žalovati”), kjer je tisti “quis” (“kdo?”) obrnil vprašanje ne le poslušalcem, ampak je bilo v njem zaznati bolečino odhajanja, ki jo je želel izraziti sam Pergolesi, češ “kdo” je dejansko tisti, ki trpi: Kristus, skladatelj ali slehernik? Ta sporočilna niansa je v dirigentovi interpretaciji precej močno prišla do izraza. Nelahko ekstenzijo lastnih partov sta obe solistki odlično obvladali in pri tem pazljivo sledili jasni dirigentovi muzikalni ideji. Orkester je ob vsej celoti primerno, toda včasih intonančno negotovo in karakterno mestoma ne dovolj zagrizeno spremljal dogajanje. Zagotovo je skorajda solistična zasedba (dve prvi in ena druga violina, dve violi, čelo, kontrabas, orgle in teorba) terjala od glasbenikov veliko pozornost in pazljivost, ki bo verjetno do izraza še prišla v naslednjih izvedbah.
Zelo globoka izvedba je poslušalce primerno spomnila na bistvo velikonočnega časa, saj je zdihujoča in predana žalostinka, ki jo izraža besedilo, uperjena v doživljanje presežnega, kar je Pergolesi slutil in je to tudi jasno razvidno iz duha skladbe, ki niha med ekstremno dramatičnostjo in milim prepuščanjem, kakor bi se podoba križanja spojila z vračanjem mrtvega Kristusa v materino naročje. Ta prefinjeni komunikativni doprinos je zasedba gotovo znala podati poslušalcem in v publiki pustila sporočilo, ki je gotovo odmevalo tudi ob izhodu iz cerkve. Ni odveč omeniti, da je bila zasedba mladostno sveža in glasbeno brez predsodkov, kar je omogočilo pristnejše prepuščanje glasbi sami na sebi. To ni dano včasih niti profesionalnim izvajalcem.
