Srečanje na kavi v Tržaški knjigarni

Literarno izkušnjo pesnika Ivana Tavčarja lahko imamo za poseben primer v razsežnosti tržaškega leposlovnega okolja z več vidikov. Začenši z dejstvom, da je kljub njegovi bogati literarni izkušnji v našem prostoru dokaj malo poznan; obenem stoji ključni del njegovega odnosa z literarnim snovanjem na enakovrednem razmerju, ki ga vselej vzpostavlja do slovenske, italijanske in nemške pisane besede.
Nedvomno se Ivan Tavčar ima za tržaškega Slovenca, ki ima svoje korenine v večnarodnem mestu. Zaradi njegove življenjske rodbinske preteklosti je po krvi in kulturni umeščenosti pesnik treh jezikov. Oče je bil namreč Slovenec s Krasa, mama pa koroška Avstrijka, “sam pa sem svojo delovno pot opravil v italijanskem okolju”, je dejal pesnik, ko je v sredo, 27. februarja, na srečanju ob kavi v Tržaški knjigarni predstavil svojo zadnjo pesniško zbirko Vrtoglavost duše. Svojevrstno značilnost avtorja je občinstvu predstavil slovenski esejist in odgovorni založbe 2000 Peter Kovačič Peršin, ki je poudaril, da Tavčar “vztraja pri svoji dialoški in medkulturni drži. V okolju, kjer so nacionalistične strasti še vedno žive, pa je potisnjen na obrobje javnosti”. Zato ni slučaj, da se je kot italijanski pesnik uveljavil na italijanskem jugu, kjer je prejel več literarnih nagrad. “V rojstnem Trstu sem imel najmanj zadoščenja. Verjamem, da je to bilo tudi po moji krivdi… ”, je dejal avtor in dodal, da je njegova obrobnost odvisna tudi od dejstva, da se njegova osebnost težko kreta v profiliranih kulturnih ali družbenih sredinah, slovenskih in italijanskih.
Pesniški in vsebinski razpon njegovih del se namreč usidra v pojmu splošne srednjeevropske omike, v kulturno-jezikovni širini in neobremenjenosti je Peršin primerjal Tavčarja koroški pisateljici Maji Haderlap, ki je s svojim romanom Angel pozabe v nemškem jeziku razkrila predvojno in medvojno usodo koroških Slovencev. Tavčarjeva lirična govorica se bralcu predstavlja kot dovršen primer refleksivne in doživljajske poezije, ki je razpeta med občutjem krhkosti človekovega bivanja in vprašanjem o smiselnosti naše človeške mimobežnosti, hkrati pa se kaže tudi v zasidranosti “verujoče gotovosti, da je človeško življenje ne le smiselno, pač pa tudi odprto za absolutno prihodnost”, piše na kolofonu knjige. Ta drža sodi v same pesniške začetke Ivana Tavčarja. Peršin je namreč pojasnil, da se je avtor s svojimi začetnimi zbirkami predstavil v zrelih letih, šele leta 1995, ko je bil star več kot 50 let. “Zato v njegovi poeziji ne bomo našli vihravih mladostnih izpovedi”, pač pa razmišljujočo držo do eksistencialnih vprašanj; ta drža “je močno obarvana z religiozno motiviko in religioznimi temami”.
Tovrstna vsebina je v zadnji zbirki Vrtoglavost duše dosegla vsebinsko in slogovno dovršenost, ki jo simbolno izraža zrelo klasje na fotografiji naslovnice. V svoji vrtoglavi življenjski pustolovščini se Tavčar nikakor ne prepušča malodušju ali samotni osamljenosti, temveč raje krene v raziskovanje samega sebe. To je bistveno poslanstvo vsakega človeka, ki se mu izpiljena podoba sebe izostri v zadnjem hipu bivanja. Vstopanje v svojo dušo in usodo je navsezadnje smisel življenjske hoje, kar je navsezadnje izraz človekove svobode. Ta pot vodi k poslednjemu cilju, ki se izpričuje v odrešenju vseh človekovih stisk. Le v tem vidiku postane samota sredstvo za poglabljanje vase, samota ni zato sama sebi namen. Taka izkušnja nenehno občuje z danostjo naravnih lepot in z vsem živečim, nazadnje spremlja pesnika v smer obljubljene dežele. Kot pa sam pesnik svari v poeziji Neobrani sadež, se človek ob koncu svojega zorenja zgrudi na zemljo, ki ga bo “razkrojila v sluz razvejanih sokov in me presnovila v tkivo neskončno rodovitnih rojstev”. Tedaj se mu pred očmi razkrije transcendenca, ki temelji na zasidranosti v verski gotovosti, da ostaja življenje odprto v prostrano absolutno prihodnost. Božanska vzmet njegove poezije vodi k razmišljanju iz teme vpraševanja v svetlobo spoznanja: “Ta poezija se dviga iz bivanjske stiske v večnost zorenja”, je dejal Peršin, ki je Tavčarja uvrstil med sijajne primere sodobne slovenske religiozne lirike, “kjer Bog ostaja vprašanje vseh vprašanj”. Steza do milostnega odrešenja je zato v darovanju. Peršin je poudaril, da se ta motivika odkrivanja zarje večnosti udejanja na podlagi sugestivnega, bogatem v izrazju in pesniški podobi izpiljenem slogu. “Njegov jezik je dozorel do perfektnosti”, še več, Tavčar se poglablja v srčiko drhtenja slovenskega prajezika.
IG

Gost pesnik Ivan Tavčar s svojo novo zbirko

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme