Srčen poklon Lojzetu Bratužu in drugim goriškim narodnim buditeljem

Shod ob 100-letnici fantovskega romanja v svetišču na Marijinem Celju nad Kanalom

“Bil je čas fašističnega zatiranja Slovencev, ki je v slovenskih duhovnikih, kulturnikih in številnih rodoljubih zbudil upor in odločitev braniti ter ohraniti slovensko besedo in slovensko življenje v tem prostoru,” je v soboto, 30. avgusta 2025, v do zadnjega kotička polnem svetišču v imenu prirediteljev dejal domačin Slavko Jereb na prazničnem slavju, ki so ga Marijaceljani iz hvaležnosti do prednikov organizirali ob 100-letnici dogodka. Slovesnost s sveto mašo, govorom, petjem in recitalom so posvetili Lojzetu Bratužu, “zborovodji, skladatelju in zavednemu Slovencu, ki je ljubezen do slovenskega naroda in slovenske besede plačal z življenjem”.

G. Aleš Rupnik, župnik v Kanalu in župnijski upravitelj na Marijinem Celju, je uvodoma dejal, da hvaležni pogled najprej usmerjajo v preteklost, vsem, ki so se žrtvovali, “da se je v težkih časih oblikovala naša slovenska istovetnost, da so se ohranile naše korenine in izročilo naših staršev”. Pogled je usmerjen tudi v prihodnost, to je “pogled vere in zaupanja”, da se kristjani zavzamemo, “da bo jutrišnji dan boljši in lepši”. Potrebno se je “vrniti h krščanskim koreninam in iskati pristno duhovno razsežnost, ki edina lahko zadovolji človekovo iskanje sreče in smisla”.

Popoldansko somaševanje je daroval upokojeni koprski nadškof msgr. Jurij Bizjak. V homiliji se je moškim izpred sto let zahvalil “za zgled upanja, vere in ljubezni”, poklonil se je Bratužu in vsem rodoljubom, “ki so svoje moči in tudi življenja darovali za blagor naroda in domovine, za krajevno in univerzalno Cerkev”. To so pričevalci in mučenci, “njim hočemo slediti in jih posnemati”. Obe romanji, pred sto leti in prejšnjo soboto, sta potekali v svetem letu. Tokratno s svojim naslovom Romarji upanja izraža vsebino, “ki jo današnji svet zelo zanemarja in pogreša,” je dejal msgr. Bizjak. “Pozabljamo, da smo romarji na zemlji: tu nimamo stalnega bivališča, potujemo proti večnemu življenju in večni domovini, ne kamorkoli.” Trije poudarki iz nedeljskih beril ponujajo napotke za učinkovitejše romanje, spodbujajo k ponižnosti, k upoštevanju črke in duha. “Življenje in ljubezen sta vedno v pretoku, drugače ne obstajata.”

Po maši je pred mikrofon stopil prof. Tomaž Simčič iz Trsta, ki je v izčrpnem posegu obudil spomine na dogodek izpred sto let, na osebnost Lojzeta Bratuža in njegove sodobnike. O svetoletnem romanju 15. in 16. avgusta 1925 je za Goriško stražo pisal Rado Bednarik. Med drugim je omenil, da je vlak iz Gorice v Kanal prispel z dveurno zamudo. Zaradi nje je Lojze Bratuž, zborovodja goriškega mešanega pevskega zbora Mladika, prišel na kraj med zadnjimi, “a še prav, da je mogel voditi pri slovesni maši mogočni zbor kanalskih in goriških pevcev”, ki je štel okrog 50 članov; na orgle jih je spremljal Fran Mavrič. Iz poročil kaj več o Bratužu ne izvemo, “navsezadnje je bil Lojze tedaj star komaj triindvajset let, to se pravi na začetku svoje žal prezgodaj prekinjene življenjske poti”, je še dejal prof. Simčič. Po poklicu je bil učitelj, obenem izobražen glasbenik, zborovodja in organist, “ki si je s svojim delom pridobil ugled tudi v krajevni in širši italijanski javnosti. Bil je globoko veren kristjan, pa tudi prijeten sogovornik. Bil je družaben, rad je imel svoje pevce in pevci so imeli radi njega”. Leta 1928 je zaradi svojega delovanja dobil policijski opomin in bil premeščen v južno Italijo. Da bi slovenska skupnost ne izgubila tako dragocenega narodnega delavca, mu je leta 1929 nadškof Sedej priskrbel mesto učitelja glasbe na nadškofijski gimnaziji. “Razvil se je v nadarjenega skladatelja, obenem pa je postal eden od tistih mož in žena, ki so s svojo predanostjo veri in narodu v najtežjih časih narodnega preganjanja na Goriškem pripomogli, da luč slovenske besede in kulture ni ugasnila.” Fašistom ni šlo v račune, da slovenska molitev in pesem v cerkvi kljub pritiskom nista utihnili. Zato so prenapeteži 27. decembra 1936 Lojzeta Bratuža po maši v Podgori prisilili, da je pil strojno olje, pomešano z bencinom, umrl je 17. februarja 1937. Novica se je razširila “kot blisk po vsej deželi”, na ljudstvo je napravila “naravnost nepopisen vtis. Ves narod je takoj razumel, da je Lojze padel kot mučenik za vero in dom, zato ker je Bogu, kakor je sam rekel, slavo pel v svojem jeziku. Za njim je žalovalo vse primorsko ljudstvo, taki, ki so ga poznali, in taki, ki ga niso bili nikdar videli. To splošno okovanje je bila prva počastitev te čiste in nedolžne žrtve.”

Med protagonisti fantovskega shoda izpred 100 let je prof. Simčič omenil še druge like iz dobe primorskega kljubovanja fašističnemu raznarodovanju. Eden od teh je Lojzetov starejši brat Joško, “ki pa je bil tedaj zaradi svojega izjemnega pevskega daru na Primorskem skoraj tako ali še bolj znan od brata Lojzeta”. Med duhovniki na shodu so bili glavni celebrant pri slovesni maši Anton Berlot, pridigar Venceslav Bele, Stanko Stanič, Alojz Makuc, domači kurat v Marijinem Celju. V kronikah izstopa tudi “Lipe ali Lipče. Brez njega shoda najbrž ne bi bilo. Gre seveda za Filipa Terčelja, duhovnika, danes kandidata za blaženega, glavnega pobudnika in organizatorja fantovskega romanja na Marijino Celje.” Velik podvig je bil “v majhni vasi nad Kanalom nastaniti, nasititi in odžejati 1000 romarjev ter njihovo bivanje osmisliti z duhovnimi vsebinami. To ni bila preprosta stvar. Toda za njo je stal pravi organizacijski stroj, kakršen je pod Terčeljevim vodstvom postala Prosvetna zveza,” pravo “žarišče ljudske izobrazbe na krščanskih temeljih”, “vzgojna organizacija, sloneča na dveh stebrih, vernosti in občestvenosti”.  To sta bila stebra, ki sta prežemala tudi romanje. Med udeleženci svetoletnega romanja so bile tudi mnoge druge znane osebnosti, skoraj gotovo tedaj 27-letni Janko Kralj, eden najpomembnejših slovenskih primorskih politikov v času med vojnama.

Romanje Prosvetne zveze je potekalo v času, ko je v Kraljevini Italiji za vladnim krmilom že sedel Mussolini. Država takrat formalno sicer še ni bila diktatura, “dejansko pa se je režim razvijal v samovlado in kmalu zatem v totalitarno diktaturo.” Svoj pravi odnos do narodnih manjšin je fašizem pokazal že pred prevzemom oblasti z raznimi oblikami nasilja in ustrahovanja. Leta 1925 so slovenska društva sicer še živela, vedelo pa se je že, da je bila usoda slovenske šole na Primorskem zapečatena. Slovensko kulturno in politično delovanje se je odtlej nadaljevalo podtalno, javna raba slovenščine je bila mogoča samo v okviru cerkvenega življenja. Shod pred sto leti je bil tako “ena zadnjih slovenskih javnih manifestacij, na katerih sta se lahko slovenska beseda in pesem razlegali brez restrikcij, brez strahu, da se od nekod prikaže policijski agent in shod razpusti ali pa da organizatorje odpelje na zasliševanje.”

Kot je pisalo že v najavi romanja, je to imelo “izključno verski značaj”. V fantih naj bi rodilo “obilo sadov verske dejavnosti in rosilo našim družinam blagoslov, katerega vsi tako zelo potrebujemo.”

Romarji so prišli iz Goriške in širše Primorske. Iz Kanala so na Marijino Celje hodili peš. “Nad 1000 jih je bilo.” Domačini so skrbeli za logistiko in postrežbo, goste so sprejeli slovesno zvonjenje, dva slavoloka, venci, rože, sijajno okrašena cerkev. Rado Bednarik je zapisal: “Ali naj bi še povedal, kaj smo vsi čutili, ko so vrste sočnih fantov pristopale k mizi Gospodovi? V vseh je gorela le ena misel in volja: ne bojimo se tudi javno in pred celim svetom krikniti, da gori v nas Luč sv. vere, ki so jo vžgali v nas naši dedje, in ljubezen do te lepe zemlje, ki duhti okrog nas.” Shod se je popoldne končal s procesijo, slovesnim blagoslovom in poslovilnim govorom Filipa Terčelja, “ki je na poslušalce napravil velik vtis”. Simčič je še dodal: “Da se je leta 1925 zbralo 1000 fantov na dvodnevni molitvi in v duhovni zbranosti, je seveda okoliščina, ki danes vzbuja občudovanje in začudenje, za tisto obdobje, polno upanja in življenjske sile, pa dogodek ni bil nekaj izjemnega.” Še v istem letu se je namreč na Sveti Gori zbralo kar 2000 deklet. Iz vere dedov in iz notranjega miru so pred 100 leti naši rojaki “črpali moč, da so ostali v težkih razmerah zvesti Bogu in narodu. Pa tudi danes sta mir in tišina to, kar najbolj potrebujemo, da odkrijemo zaklade, iz katerih živeti in se medsebojno bogatiti,” je sklenil govornik.

Sledil je nastop moških zborov in skupin, ki so simbolično predstavljali tisoč fantov izpred sto let. Nastopili so Nonet Brda, VS Keraboma iz Mosta na Soči, MoPZ Kazimir Nanut iz Kanala, MoPZ Lipa iz Ravnice, MoPZ Srečko Kumar, PAZ Vinko Vodopivec in, kot posebni gost, Slovenski oktet. Pesmi so se prepletale z recitalom pesmi Ljubke Šorli, žene Lojzeta Bratuža. Na stenah svetišča je bila na ogled razstava o Lojzetu Bratužu in njegovem bratu Jošku, ki sta jo pripravila Ivanka Uršič in Jure Gregorčič iz Pokrajinskega arhiva Nova Gorica. Gre za prvi del razstave o družini Bratuž-Šorli, ki bo na ogled v prostorih nad Katoliško knjigarno v Gorici v mesecu oktobru.  Srečanje na Marijinem Celju je sklenilo mogočno petje združenega moškega zbora, ki je med drugim zapel Kraguljčke. Domačini, ki so goreče želeli praznično proslaviti okroglo obletnico odmevnega dogodka, pa so se – kot že pred 100 leti – izkazali za zelo velikodušne tudi s pogostitvijo za vse navzoče.