Spoštovani in dragi gospod profesor Vinko Beličič!
Ob 110. obletnici rojstva
Pravijo, da se nič ne pripeti slučajno. Davi me je poklical kolega in prijatelj Jurij, da bi mi povedal, da je v bolnišnici v Vidmu umrl duhovnik Alessio Stasi, eden preredkih poklicev med nami na Goriškem. Premlad, le 47 let star, preveč sposoben za ta naš mali prostor, preobčutljiv, prešibak, da bi kljuboval, pregorel je … Gospod mu daj večni mir in pokoj! In sem mu bleknil vaš verz, bolj meni kot njemu v uteho: Kaplja kane z veje v potok – in je ni; / veter prišušti skoz gaj – in se zgubi … Pa je vprašal Jurij, čigave so te besede, in sem mu povedal, da vaše. Pa pravi: “O, Beličič, zame sta njegova verza Gmajna, ti last nikogar, / stekališče zgubljenih steza, / nezapuščena od sap in ptic, / nezapuščena od mojega srca … nekaj tako lepega, da ne morem povedati!” Res, strinjam se z njim. Vi, rojeni Belokranjec, ki ga je povojna usoda pripeljala na tržaški Kras, ste kraško gmajno poznali in občutili bolj kot premnogi Kraševec, ki niti slučajno ne ve več za gmajno, dole in zapuščene ograde, zaraščene klance in tudi ne, kako diši po brinju, timijanu, meti, kaj šele po zemlji.
Dragi profesor … po zemlji. Ta hip sem se spomnil, da ste mi rekli, ko smo obravnavali tolminske puntarje: “Dam ti sedem, ker dišiš po zemlji,” in to samo zato, ker sem vedel, kaj je, zakaj in kako se rabi cepec.
S Paljkom sva se še pogovarjala o Stasiju, o papežu, ki se odpravlja na Portugalsko na Svetovni dan mladih, in o tem, da so tja do oceana šli tudi skavti s Tržaškega in Goriškega, o tem, da se srečujemo le še na pogrebih, da se zapirajo šole, ker ni otrok … ah, kaj bi vam pravil, saj veste, kako in kaj. Tako sva bolj kislo končala in se poslovila.
Pa sem se spomnil, da ste letnik 1913 in da ste bili rojeni sredi avgusta, torej pred 110 leti. Segel sem po PSBL-ju in našel, da je to bilo 19. avgusta. Te dni torej mineva obletnica in zato sem se odločil, da vam napišem teh nekaj vrstic in obudim spomin na vas, ki ste mi bili v 4. gimnaziji učitelj. Zelo živo imam tudi v spominu, kako sva z Marijo Češčut z dovoljenjem oblasti prinesla na knjižni sejem v Ljubljano vašo knjigo Prelistavanje poldavnine, ki je pri Goriški Mohorjevi družbi izšla z letnico 1980, in kako so jo takrat dali na ogled v zaklenjeno vitrino, da je ne bi nihče vzel v roke. V Jugoslaviji ste namreč bili na seznamu prepovedanih avtorjev. Dobro desetletje kasneje ste GMD ponovno zaupali v tisk svoje novo delo, in sicer Leto odmrznitve. Literarno ste opisali, kako ste doživeli osamosvojitev Slovenije in kako ste leta 1991, prvič po letu 1945 in umiku iz Ljubljane, spet videli svojo Belo krajino, svoje kraje in ljudi. Spominjam se, kako sem vas peljal v Ljubljano na predstavitev te knjige in kako sva se v avtu pogovarjala. Rekli ste, da ste se odločili, da boste domače kraje obiskali na Jernejevo nedeljo, ko je pri vas farni praznik, a da le ljubi Bog ve, kaj ste takrat čutili in občutili. Kar nekajkrat ste omenili mamo in njen grob. Ko sem nato bral o tem, kako sta se po prvi svetovni vojni, v kateri ste izgubili očeta, z ovdovelo mamo umaknila na njen rojstni dom v Rodine, kjer sta se preživljala na mali kmetijici, je bilo vse jasno in v zadnji poeziji Mrtvi materi z verzi Izjokal sem ljubezni solze vroče / za tabo, nepozabna. Zdaj je duša / ko greda, ki jo je mrtvila suša, / pa je oblak izsul obilje moče ste povedali prav vse.
Vaše žena Elka mi je veliko let pozneje za neko svetovečerno oddajo pripovedovala, kako sta se spoznala v Ljubljani, kako ste v Domu in svetu objavili tekst, ki je pripovedoval o nekem ljubljanskem večeru, kako je z vlakom šla v Belo krajino in kako je našla vaš dom. Povedala pa mi je tudi, kako sta se leta 1941 poročila in šla živet v Rodine prav zato, da bi se izognila vse težjim ljubljanskim razmeram. Kako ste tam s svojim znanjem italijanščine pomagali ljudem v Črnomlju, kako ste se nato leto kasneje vrnili v Ljubljano, kjer ste nekaj malega poučevali in lektorirali uradni list. Najbolj pretresljivo pa je bilo, ko mi je povedala, kako je bilo z njo v Ljubljani po vašem umiku na Koroško in nato naprej v Italijo. Prav tisti čas se vama je rodil drugi sin, ona pa je bila sama in brez službe. Mali Andrej je hudo zbolel, pomagal jima je dr. Šalamun, a razmere so bile res nevzdržne. Vi ste medtem iz Moniga prišli v Trst ter se z vsem srcem in vnemo posvetili ustanovitvi slovenskih šol in pouku materinščine ter pisanju učbenikov za naše razmere, a ste zboleli za tuberkulozo. V tej strašno negotovi situaciji se je vaša žena Elka odločila, da pride k vam. Odločitev je padla ob očetovi smrti, dan po njegovem pogrebu je Matijo in Andreja pustila pri prijateljski družini, prišla do Tomaja in nato neke temne noči prekoračila mejo pri Colu. Dobri ljudje so ji tam pomagali, prihodila je na Opčine in se s tramvajem spustila v Trst, kjer je na trgu Oberdan, ko je izstopila, srečala prof. Peterlina, ki jo je pospremil do stanovanja, kjer ste živeli.
Vaša zgodba v “drugi domovini”, kot ste jo imenovali, je tako dobila drugo poglavje. Vse skrbi in napori so šli v to, da bi dosegli ponovno združitev družine, ki se je medtem pomnožila, saj sta se rodila še dva sinova. Vi pa ste se veliko selili od Sv. Jakoba k Sv. Ivanu, nato na Prosek in v Nabrežino, da ste se končno lahko spet vsi zbrali na Opčinah leta 1954, in sicer prav na vaš god, ko sta fanta z rednim potnim listom pripotovala iz Ljubljane. Andreja ste tisti dan prvič videli. Imel je devet let in pol!
Verjamem, da je bilo boleče in težko, tudi ker vam oblasti niso hotele dodeliti italijanskega državljanstva in ste morali zato kot apolid leto za letom vlagati prošnjo za službo na šoli. Vendar se niste mogli odločiti, da bi šli v begunstvo prek oceana, v Argentino, kamor vas je mogoče tudi vleklo in kjer ste imeli celo vrsto prijateljev. Raje ste vztrajali pri nas in ostali na Krasu, ki vas je mogoče vsaj malo spominjal na rodno Belo krajino, raje ste se trudili z nami dijaki in nam skušali vcepiti ljubezen do slovenskega jezika in do branja. Tudi pouk slovnice je bil včasih zabaven, na primer, ko smo se učili stopnjevanja. Po klopeh ste spraševali in vsak poklicani je moral povedati stopnje. Prva je zdrdrala: dolg, daljši, najdaljši. Druga: strog, strožji, najstrožji. Tretji je stopnjeval pridevnik delaven, bolj delaven, najbolj delaven, nato pa ste koga na hitro pozvali, naj stopnjuje pridevnik mrtev. In se je zgodilo, da je dijak v vnemi izustil: mrtev, bolj mrtev, najbolj …, seveda ste ga prekinili, češ, če je kdo že mrtev, kako naj bo bolj mrtev. In ste se nasmihali, da ste nas potegnili. Takih spraševanj seveda niste ocenjevali, a za nas so bila dobra jezikovna vaja.
Profesor, nekam daleč v stranske vijuge spomina se spleta to moje pisanje in mislim, da ga bom tu končal. Te dni bom poklical Janka, vašega najmlajšega, da malo pomodrujeva. Odkar se je upokojil, ga bolj malo vidim, včasih ga slišim in obžalujem, da je naš radio izgubil še enega dragocenega napovedovalca, ki je bil s svojo občutljivostjo za jezik nam vsem v neprecenljivo korist.
Tam v nebeškem Jeruzalemu bodite milosten priprošnjik za vse naše stiske in potrebe. Ponovno hvala za vse in zbogom!
Vaš Marko Tavčar
Devin, 2. avgusta 2023
P. S.:
Še nekaj, v nedeljo bodo na Sv. Višarjah predstavili knjigo pogovorov s prof. Martinom Krannerjem, ki ste ga mogoče poznali iz vaših ljubljanskih let. Zanimalo bi me prebrati vašo recenzijo.
