Spominska slovesnost ob 1. novembru, v Gonarsu tudi Vesna Humar
Državna sekretarka na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar se je 1. novembra udeležila spominske slovesnosti na pokopališču v Gonarsu. Zbrane je nagovorila in položila venec v imenu Republike Slovenije. V nadaljevanju je venec položila tudi pri nekdanjem koncentracijskem taborišču. Spremljal jo je generalni konzul Republike Slovenije v Trstu Gregor Šuc.
Na spominski slovesnosti v Gonarsu je državna sekretarka dejala: “Na ta kraj spomina vsako leto prihajamo s ponižnostjo. S hvaležnostjo do vseh, ki so v temi sovraštva izbrali in prižgali luč človečnosti. Ampak tudi z odgovornostjo. Ko stojimo ob tem in drugih obeležjih, namreč nismo na vratih zgodovine, smo na pragu prihodnosti.” Vesna Humar je spomnila, da so bili v koncentracijskem taborišču Gonars ob številnih Slovencih, Hrvatih in drugih internirani tudi mnogi umetniki. Eden od njih je bil slikar Nande Vidmar, naš primorski rojak, rojen na Proseku. “Njegove risbe in skice iz taboriščnega življenja prav res povedo več kot tisoč besed. Metodična nasilnost apelov, dolge vrste izmučenih ljudi, predvsem pa portreti trpečih in umirajočih taboriščnikov nas s svojo neposrednostjo prisilijo, da vidimo slepo krutost tega, kar se je dogajalo na tej lepi prijazni ravnini. Najbolj pa boli to, kako zelo so te skice podobne temu, kar dan za dnem vidimo na zaslonih.”
Državna sekretarka je v nadaljevanju povedala, da dan spomina na mrtve običajno izkoristimo za to, da rečemo: nikoli več. “Nikoli več vojne. Nikoli več pobijanja nedolžnih otrok. Nikoli več preganjanja, beguncev, krikov, ruševin in uničenja.”
Vesna Humar je spomnila tudi na Mahasen al-Khateeb, palestinsko ilustratorko in digitalno umetnico, ki je risala in objavljala podobe vojnih grozot v Gazi in je pred kratkim umrla v ruševinah svojega doma. Stara je bila 32 let. Slikarka Veronika – Nika Kozshusko je risala ruševine ukrajinskih mest. Pred dvema mesecema je bila ubita med napadom na Harkov. Stara je bila 18 let.
“Ta naš nikoli več je vse bolj tanek in prazen. Vse bolj nas preganja in mori in postavlja na laž tisti vedno znova. Preteklosti ne moremo spremeniti. Živimo na enem od stičišč Evrope, na vratih, na prehodu, na točki, kjer se stvari spreminjajo in čez katero se ljudje premikajo. To je hkrati prekletstvo in blagoslov. Dediščina prve vojne in soške fronte, dediščina fašizma, protifašističnega upora, druge svetovne vojne, nacistične okupacije in osvobodilnega boja je del našega genskega zapisa. Nihče od nas ne zna preprečiti vojne. Vsak od nas je veliko premajhen in prešibak za takšen podvig. Vsak od vas se, tako kot jaz ob tistih podobah trpljenja in uničenja, gotovo počuti nemočen. Ampak še vedno smo odgovorni.
Rišemo vojno, ko dovolimo, da se na temeljih boleče zgodovinske izkušnje ustvarjajo nove delitve, ko se zmerjamo s fašisti in komunisti. Rišemo vojno, ko dovolimo razčlovečenje tisočih, ki danes prihajajo čez ta naša evropska vrata, ko dovolimo besede o tem, besede, izrečene v naših najvišjih demokratičnih institucijah, da so to manj kot ljudje, besede o tem, da je raketiranje bolnišnic nujno zlo, besede o tem, da je pošiljanje osemnajstletnikov na fronto tisoč kilometrov od doma strateška poteza.”